Zakaj Suad ni moj prijatelj?

Zakaj Suad ni moj prijatelj?

Takrat še devet ali deset letnik, je večkrat pripovedoval o stvareh, ki se dogajajo v šoli, v razredu in pri pouku.

“Ati, iz mene so se sošolci norčevali, ker sem se s Suadom pogovarjal in mu pomagal v šoli. Veš Suad nima nikogar in slabo zna slovensko, sošolci ga pa zafrkavajo zaradi tega.”

“Nihče mu noče nikoli pomagati, še mene je enkrat učiteljica skregala, ker sem mu pomagal, ko ni razumel, je mislila, da klepetam. Potem pa ni pustila, da bi ji razložil.”

“Saj niso oni krivi, da so se rodili v Albaniji ali pa kje drugje, nič drugačni niso in tukaj nimajo nikogar.”

“Sošolci so zafrkavali novo sošolko, če jim bo suši skuhala. Kar je smešno iz precej razlogov. Po mojem ne vedo, da se suši sploh ne kuha in naša nova sošolka je kitajka. Ne vem kako so lahko tako neumni. V bistvu je to zelo žalostno.”

S Suadom se ne pogovarja več, že nekaj časa več ne. Po nekaj mesecih in po nekaj buškah, ki jih je dobil, ker je branil Suada je odnehal in se vdal pritisku vrstnikov. Danes je Suad je eden izmed tistih otrok, saj veste katerih, tistih “problematičnih”. Druži se s svojimi vrstniki, ki niso rojeni v Sloveniji in imajo svojo, precej zaprto družbo.

Suad je prišel v naš kraj in začel hoditi v šolo. Česa vsega si želi otrok, ki pride živeti v neko drugo državo, ne vem, sem pa prepričan, da je ena izmed prvih skrbi ali se bo vklopil v novo življenje in ali ga bodo vrstniki sprejeli. Suada niso, ker je prišel iz neprave države in je bil neprave narodnosti. Otroci stari devet in deset let se takšnega obnašanja ne naučijo v šoli. Tega se naučijo doma in to govorim iz lastnih izkušenj.

“En jugovič me je hotel nategnit na tržnici, prasec.”
“Ti samo glej, da ko boš začel spoznavat punce, da domov ne privlečeš kakšne čefurke, bosta oba letela ven.”
“Mrš, sami srbi so bli tam.”
“Prokleti čefurji, povsod jih je dost, povsod jih je preveč.”
“Albanci so dobri samo za sladoled.”

Staršev si ne moremo izbirati, al kako že gre tisti rek? V bistvu sem vesel, da sem otroštvo preživljal na Fužinah in sem bil potisnjen v okolje kjer sem se soočal s tem. S sošolci, ki so bili večinoma otroci migrantov, ki so konec sedemdesetih prišli živeti v Slovenijo iz takratnih južnih jugoslovanskih republik. Z očetom, ki je svoje sovraštvo na ves glas razglašal vsem okrog sebe in konec koncev sam s sabo in s svojimi dejanji, ki so bila posledica takšne vzgoje.

V nekem trenutku se zaveš v kakšnega človeka so te vzgojili in takrat, če si dovolj pri sebi, se odločiš splezati iz tega vodnjaka. Pri meni je bil prelom ločitev staršev in zmanjšan vpliv očeta. Celoten vzpon je jebeno težek in če se ne bi začel dovolj zgodaj, ga verjetno nikoli ne bi opravil.

Starši bodo svoje navade vedno prenesli na otroke. Otroci pa bodo imeli resnično veliko dela, da se teh navad znebijo, če se jih bodo sploh zavedali. Oče in mati gledata televizijo in poslušata dnevne novice, vmes komentirata in dajeta svoje pripombe. Otroci pa sedijo zraven in se igrajo, niso pozorni ne na starše in ne na televizijo in so povsem izolirani od dogajanja okrog njih. Zatopljeni v igro in v svoje misli.

Kolikokrat mora tak otrok pasivno slišati to, da so čefurji posiljevalci in kriminalci, da si bo to zapomnil in se mu bo vtisnilo v spomin. Ne prav dosti krat, saj te besede pridejo od očeta in mame, ki mu pri tistih letih predstavljata visoko stopnjo avtoritete in zaupanja.

Onadva pa že vesta, zato ni nič narobe, če to ponovi tudi v šoli, mar ne?

One thought on “Zakaj Suad ni moj prijatelj?

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *