Prigode Kita in ostalih sesalcev

Fri, 23.09.2016

4439 dni

Filed under: Pisarije — BigWhale @ 01:05:32

4439 dni je od moje prve objave, ki pa ima številko 2. To pa zato, ker se ob namestitvi WordPressa ustvari Hello World objava, ki ima številko 1. Dotični zapis, ki ga trenutno berete pa ima številko 2494. Vmes jih nekaj manjka. Koliko točno, ne vem. Geslo za blog sem vmes petkrat že pozabil. Zdaj se prijavim tako, da v bazi nastavim novo geslo, ki si ga ne zapomnim. Hardcore.

No, tri ure nazaj sem nekaj prčkal po Lubici in skupaj zbrcal tale blog, da je spet delujoč. Woohoo, Kit spet piše! Ne pa ne. No, piše, samo, eh, ne vem. Vseeno. Torej, sedaj že tri ure brskam in prčkam, namesto, da bi se učil propozicije1, in prebiram kakšne neumnosti sem pisal včasih in kakšni so bili odzivi na moje neumnosti. O čem vse nisem pisal? Presenetilo me je število ljudi, ki so me spremljali in interakcija. Stik sem ohranil z zelo redkimi, najbrž bi moral večkrat priti na kak blog party. Blog meet. Ali pa organizirati več nespodobnih zabav. Dve sta bili odločno premalo.

4493 dni je 145 mesecev, kar znese 634 tednov. Dvanajst let, en mesec in petindvajset dni. Ema in Jakob v šestem in sedmem razredu. Zamenjal sem kake tri firme, žena je še vedno ista :). Nova pridobitev sta dva konja. Konj in poni. Z glavo naprej sem se vrgel v konjeništvo2. A sem to že pisal v kakšnem postu? Mogoče, ne da se mi iskati. Učenje propozicij se navezuje na konje, bolj natančno na učenje za pridobitev tekmovalne za preskakovanje ovir.

Nikoli nisem bil športnik. Sedaj sem pa končno našel perfekten šport zase. Konjeništvo – pa ne ene pičkaste dresure ampak preskakovanje! Kaj lepšega za lenega Kita? Sam sediš gor in konj gre sam naprej!

No zdej grem pa spat, zjutraj bom jokal, ko bo treba vstat.

PS: A kak slovenski blog agregator še deluje? Slo blogi ima že dve leti zategnjeno ročno.

  1. Bom razložil ob spodaj()
  2. Včasih kr dobesedno()

Sat, 09.01.2016

Slepec sem in slepci smo mirne dušice

Filed under: Pisarije — BigWhale @ 08:48:36

V bistvu gre originalni stavek takole:

“Pesnik sem in pesniki smo mirne dušice.”

Pod pogojem, da tole še ni omenjeno na temle blogu, dam tistemu, ki uspe ugotoviti od kje ta citat, neko simbolično nagrado. Trepljaj po rami ali kaj podobnega. Ožje sorodstvo ni upravičeno do ugibanja in nagrade.

Nekaj statistike. Po pol prdca več kot enajstih letih se je na tem blogu zvrstilo 1305 objav in 6537 komentarjev. V draftih imam še dva posta, tisti malo starejši je interview z Almo Brdžanović, ki je bila v tistih dneh kar aktualno. Rekla je, da bo odgovorila na vprašanja takoj, ko bo lahko. Mogoče, bi ji moral poslat reminder … No, najbrž ima precej dela, bom še mal počakal. Upanje umre zadnje, mar ne? :> Drugi draft, ki je ostal je pa malo novejši in gre za eno jamranje o Junakih iz ladje Argo. Folk je stokal, da knjiga ni primerna za osnovnošolce. Seratorji. Spam sem sproti brisal.

Torej v povprečju več kot šest komentarjev na objavo. Čez palec je minilo 4018 dni v teh enajstih letih (na pamet sem prištel tri prestopne dneve in tega pol prdca dni nisem štel zraven), Zadnjih nekaj let sem pisal zelo redko, v povprečju pa lahko rečem, da sem pisal vsake dobre tri dni.

Zanimivo je videti, kako se je ‘blog scena’ v neki meri izpela in ustalila. O blogih se ne govori več tako zelo, so pa postali blazno popularni internetni kolumnisti. V ta genetski bazen blogerjev je nekdo zlil tri ajmarje klora.

Dandanes pišejo bloge in kolumne tudi tisti, ki so takrat, ko smo začeli pisati mi tastari, hodili še v osnovne šole. Če se kdo do sedaj ni počitil starega, se bo najbrž zdaj. Vem, ne bi mi blo treba, vseen hvala.

In za konec, zakaj sem slepec? Dans je najbrž slep skoraj vsak, ki še živi v tej državi. Glasoval sem ZA, da ne bo pomote.

No, pa šalo na stran.

V ponedeljek sem preživel LASEK operacijo oči, bojda prvi teden bolj malo vidiš potem pa nisi več špeglar. Trenutno pa po pet dnevni pavzi sedim pred monitorjem s sončnimi očali na glavi in fontom velikosti 120px na 4K monitorju. Držim pesti, da bo kmalu boljš, če ne grem nazaj na kliniko in mladi zdravnici izprašim leder hlače … Če jo bom sploh videl.

Fri, 14.11.2014

Šampon proti prhljaju

Filed under: Pisarije — BigWhale @ 13:30:08

Tale prhljaj zgleda, da pride z leti, al kaj? No, sem kupil en šampon, ki je pregrešno drag in bojda resnično deluje. Sumim, da deluje tako, da ti po nekaj pranjih las, iz glave pade doživljenjska zaloga prhljaja in k daš to skozi si dandruff-free for life!

Do takrat pa …

Thu, 23.10.2014

Spet na mestnem avtobusu

Filed under: Osebno — BigWhale @ 09:44:24

Nazadnje, ko sem se vozil z mestnim avtobusom je bilo treba šoferju pod nos pomoliti mesečno vozovnico ali pa v nabiralniku (ali kakorkoli se mu je že reklo) pustiti en žeton oziroma nekaj deset tolarjev. Nevem več koliko. Skratka, izkušnja je bila precej osebna. Šoferja si bežno ošvrknil s pogledom medtem, ko je besno tolkel po tisti ročici s katero je iz vrhnje odprtine nabiralnika za denar stresel trenutno nabrani denar in žetone v spodnji predel nabiralnika. Danes je izkušnja precej drugačna.

Kartica Urbana nadomesti denar, žetone in mesečne nalepke. Uveljavljen sistem, ki deluje marsikje v tujini že dalj časa. Kartico dobiš kar na avtomatu in nanjo naložiš denar. Super! Vstopiš na avtobus in prisloniš kartico, ki je v denarnici, k čitalcu. Ne zgodi se nič. Ker si na Dolgem mostu in ker ni gužve ne zagnjaš panike, odpreš denarnico in prisloniš samo tisto polovico denarnice na čitalec. Nič. Šofer gleda na uro, ti pa vlačiš kartico ven iz najožjega predala v denarnici. PLINK! Kartica tokrat deluje. In čez pol ure si v službi.

Ena ura od doma do Ljubljane. Od parkirišča do pisarne pa vsega skupaj skoraj 40 minut. Bizarno.  Na poti domov ugotoviš, da so se spremenile tudi druge stvari. Obvestilne table, ki izpisujejo prihod avtobusov na postajo so totalno ubile socializacijo naključnih neznancev na postaji. Ljudje ne sprašujejo več drug drugega, če že dolgo čakajo ali pa če je dvojka že peljala mimo. Samo na tablo pogledajo in to je to. Tudi prakse pogledovanja ali se avtobus kje v daljavi že približuje, ni več. Nihče več ne stoji praktično sredi ceste in z dlanjo pred čelom ne gleda v daljavo, oznanjajoč kateri avtobus se pelje:

“Men se zdi, da pride šestka”, del čakajočih že išče mesečne vozovnice.

“Ah, devetka je”, taisti del čakajočih zavzdihne in pospravi mesečne, pripravi se drugi del čakajočih.

“Levo zavija, ta gre v garažo”, spet kolektivni zavzdih, ogledovalec pa počasi obupa in stopi nazaj na postajališče.

Pri moji drugi vožnji z avtobusom kartica Urbana ni delovala. Po nekaj obupanih poizkusih sem se naredil francoza in stopil naprej. Potem sem pa celo pot švical in upal, da me ne bo nihče prišel vržt dol iz avtobusa, ker se švercam. Na srečo sem kasneje ugotovil, da čitalec ni zapiskal, denar mi je pa vseeno pobral s kartice.

Vožnja z avtobusom sicer ni idealna rešitev in mestni prevoz po Ljubljani je daleč od urejenega. Če bi bila storitev za nekaj odtenkov boljša, bi jo uporabljajo več potnikov in če bi storitev uporabljalo več potnikov, bi bila boljša. Sranje, en bo moral popustiti. 🙂

Tue, 26.08.2014

Deset let je minilo …

Filed under: Osebno — BigWhale @ 09:21:24

V bistvu bo čez tri dni že deset let in en mesec.

Marsikaj sem zapisal v teh desetih letih in, ko takole, med bolščanjem v block cursor1, razmišljam o vsem skupaj, o dogodkih, pravzaprav o prigodah, si ne morem pomagati, da mi ne bi bilo kar malo žal, da sem vso tole pisanje praktično opustil.

Zaradi spama sem se odločil ugasniti komentarje na stare objave. Mogoče ne bi bilo slabo, če bi si omislil en Captcha filter, kjer bi ljudi spraševal koliko je pet plus pet ali pa koliko je kvadratni koren iz -5.

Torej, drage Prigode, vse najboljše za deset let. Poleg mojih otrok je tale blog edina stvar, ki sem jo tako dolgo uspel obdržati pri življenju2. Še na mnoga leta in šele pri kakšnih 95ih imajo Prigode moje izrecno dovoljenje, da preživijo moje otroke. 🙂

PS: Ampak letos sem pa uspel prehiteti Had-a. :))

  1. Block cursor je utripajoč znak v konzoli terminala, vanj pa se bolšči takrat, ko poženeš izvajanje neke skripte, ki ne da nobenega outputa od sebe.()
  2. Pišoči je samoumevno vključen.()

Thu, 17.05.2012

Sušilec je spet crknil.

Filed under: Osebno — BigWhale @ 12:43:20

SPET!

Cez nekaj dni boste verjetno brali o pokolu v neki Velenjski tovarni. To je samo zato k to jebeno velenje ni več titovo! Če bi blo titovo bi stroji ZIHER delal!

Tue, 27.03.2012

Pokvarjen pralni stroj. Spet.

Filed under: Osebno — BigWhale @ 13:59:37

Tole sem ravnokar poslal na veliko mailov. Grozn. Res.

Spoštovani,

ravnokar je od mene odšel vaš serviser. Po okvirni oceni 166 EUR za popravilo pralnega stroja, sem ga odslovil. Nad serviserjem nimam pripomb, saj svoje delo vedno opravi korektno, vestno in hitro. Težava je le v tem, da ga bom verjetno povabil na svojo rojstnodnevno zabavo, ker je postal že vsaj družinski prijatelj, če že ne član družine.

Naj začnem na začetku. Doma imam naslednje Gorenje proizvode:

– pralni stroj WA64163, ART: 102804 SER: 61230245
– sušilni stroj D62324, ART: 195150/02 SER: 84330173
– mikrovalovna pecica, stevilk ne vem, so skrite zadaj

Pralnemu stroju je lani novembra potekla garancija in danes je bil serviser pri meni že drugič. Kupil sem slovenski proizvod, slovenskega podjetja, ker se mi zdi, da je prav, da podpiram našo industrijo. A vendar, na tem pralnem stroju so bili opravljeni sledeči servisni posegi:

– menjava elektronike
– menjava ležajev bobna
– ponovna menjava ležajev bobna
– menjava grelca vode
– že tretja menjava ležajev bobna
– ponovna menjava grelca vode (po poteku garancije, cena okrog 47 EUR)

Sedaj je stroj spet pokvarjen in okvirna ocena za popravilo elektronike je 166 EUR. Skupaj torej 213 EUR izven garancijskih popravil. Glede na to, da danes za 340 EUR dobim pralni stroj s podobnimi zmogljivostmi [1], kot jih ima sedanji stroj, se resno sprašujem o smiselnosti servisiranja tega stroja. Skrbi me pa tudi
kvaliteta vaših izdelkov na splošno.

Sušilni stroj je bil servisiran že dvakrat zaradi iste napake, pri vklopu je izklopil stikalo FID, ker je prišlo do kratkega stika nekje v notranjosti stroja.

Mikrovalnovna pečica je najprej ostala brez žarnice, nakar se je pokvaril tudi ventilator za hlajenje magnetrona. Ker je izven garancije se mi že samo klicanje serviserja zdi izguba časa, kaj šele, da bi pečico sam vozil na servis.

Vsi našteti servisni posegi so bili opravljeni korektno in brez zapletov, vendar se težko odločim za nov servisni poseg, ker hkrati začnem takoj odštevati čas do naslednjega posega.

Že prejšnji sušilni in pralni stroj sta bila od Gorenja, sedaj pa sem povsem izgubil zaupanje v nekoč kvalitetno blagovno znamko, katere stroji so prali tudi moje plenice. Vem, da sem kot potrošnik svoje možnosti, ki vam jih predpisuje zakon, že izčrpal, kljub vsemu me zanima kako se lahko moje zaupanje v blagovno znamko povrne?

[1] – Pralni stroj Zanussi, garancija prav tako pet let
http://www.gospodinjski-aparati.si/aparati/artikel/24610/

Thu, 15.03.2012

Ste prebrali Družinski Zakonik – DZ? Jaz sem ga.

Filed under: Starševstvo — BigWhale @ 10:01:25

Nasprotniki družinskega zakonika imajo ogromno argumentov proti zakoniku. Večina argumentov pa izhaja iz napačne interpretacije zakonov, površnemu branju in nerazumevanju zapisanega besedila. Na žalost se te napačne interpretacije še dodatno izkrivlja in prireja, predvsem z namenom vzbujanja občutka krivde in strahu pred izgubo otroka.

“Vegetariancem in tistim, ki ne bodo hoteli cepiti otrok, bodo otroka odvzeli!”
“Ce se bo nekomu zdelo, da stars grdo ravna z otrokom, ga bodo s policijo prisli iskati!”

Podobnih izjav je polno in marsikdo je ravno zaradi take napačne propagande proti zakonu.

Bom šel kar po vrsti:

159. člen pravi, da je pri izbiri ukrepov potrebno upoštevati dve načeli. Izrekanje ukrepa pri katerem bodo starši imeli najmanj omejitev pri izvajanju starševske skrbi in predvsem, izrekanje ukrepa pri katerem otrok ne bo odvzet staršem, če bo ukrep zadoščal zadovoljivo zavarovanje koristi otroka.

160. člen pravi, da je otrok ogrožen, če je že utrpel škodo ali pa če je zelo verjetno, da bo utrpel škodo.

Ta člen se večkrat uporablja pri argumentiranju odvzema otroka v primeru za vračanja cepiva. Tako kot velika večina nasprotnikov zakona, tudi jaz nisem odvetnik in je tudi moja interpretacija precej laična, bom vseeno poizkusil s primerom. Če oni, lahko tudi jaz, a ne?

V primeru, da starš ne da cepiti otroka, otrok ni bistveno ogrožen in ni neke resne skrbi, da je trenutno zaradi tega ogrožen. Policija ne bo nikomur trkala na vrata in tudi filmskih scen z odzvemanjem otrok ne bo. A slika se povsem spremeni, v primeru pojava večjega števila okužb z neko boleznijo proti kateri se cepivo zavrača. Recimo mumps, če se v Sloveniji pojavi bistveno povečano stevilo okužb z mumpsom, potem je zavračanje cepljenja proti mumpsu precej bolj nevarno in zaradi tega obstaja velika nevarnost, da otrok utrpi hujšo škodo.

Ukrepi za varstvo koristi otroka so: nujni ukrep, začasne odredbe in ukrepi trajnejšega značaja. Pa poglejmo kaj je potrebno za nujni ukrep, pod katerega spada tudi odvzem otroka v spremstvu policije.

Postopek o odločitvi o nujnem ukrepu (torej, presoja a je nujni ukrep potreben ali ne) se lahko začne, če je za nujni ukrep podal predlog otrok, ki je dopolnil 15 let ali eden od staršev, ki mu predhodno ni bila odvzeta starševska skrb.

Ne sosed, ne zdravnik in ne nek naključni mimoidoči, ki si je privoščil šalo na tuj račun. Po vrhu vsega, nujen ukrep lahko traja največ šest dni. Center za socialno delo pa mora v roku 48 ur podati predlog za za izdajo začasne odredbe o odvzemu otroka.

Omenja se tudi 176. člen, ki odreja odločitve o zdravniškem pregledu ali zdravljenju otroka. Sodišče lahko tak pregled ali zdravljenje odloči v primeru, ko je ogroženo otrokovo življenje ali pa je huje ogroženo njegovo zdravlje.

Tukaj je primer s cepljenjem identičen, kot pri zgoraj omenjenem 160. členu. ampak bom podal drug primer. Starši otroka so vegani in otroka prehranjujejo po svojih prepričanjih. Tako veganstvo kot vegetarianstvo lahko brez težav zadosti vsem prehranjevalnim potrebam organizma. Na žalost niso vsi vegetarianci in vegani enako dobro izobrazeni o prehranjevanju in takšnemu človeku se lahko zgodi, da zaradi napačnega prehranjevanja ogrozi zdravje otroka. To se je že dogajalo pri nas in zaradi malomarnosti staršev, ne samo staršev, da se razumemo, je umrl otrok.

Predstavljajte si primer otroka, ki ga v bolnišnico sprejmejo zaradi podhranjenosti, slabokrvnosti in težav s prebavo. Starša od otroka pa ves svet prepričujeta, da je z otrokom vse v redu in da ni nič narobe, če se otrok prehranjuje samo s presno prehrano. V takšnem primeru obstaja utemeljen sum, da se otrokovo stanje ne bo izboljšalo, ko bo prišel domov.

Potem so pa tukaj tudi ljudje, ki zavračajo medicinske posege in zdravljenje zaradi verskih prepričanj. Če otrok “razume” zakaj bo zaradi bolezni in zavračanja zdravljenja umrl in se veseli tega, da ga bo na “oni strani” nekdo pričakal, potem je nekaj HUDO narobe z vzgojo tega otroka in z vzgojo, ter preričanji staršev.

Odvzem starševske skrbi pa ureja 180. člen. Spet, te stvari se ne bodo dogajale s filmsko hitrostjo in brez konkretnih razlogov za odvzem te skrbi. Vegetarianstvo je v tem primeru banalnost s katero se ne bo nihče ukvarjal. Prosim, razumite to.

Ljudje iščejo zarote tam kjer jih ni. Le kaj bi imel nekdo od tega, da bi vsiljeval način prehranjevanja? A je lobij slovenskih klavnic in slovenske mesne industrije za vsem skupaj? Farmacevtski lobij pa pri cepljenju? Nadzor in kontrola nad državljani? Nadzor česa, tega kar pojemo?

Bodite razumni, lepo vas prosim.

Tue, 06.03.2012

Ciciban in dva očka

Filed under: Pisarije — BigWhale @ 20:28:03

Pravljica se nekaterim ne zdi nek literarni presežek in v bistvu tudi ni. Je pa tista pravljica takšna, kot so vse druge pravljice v Cicibanu. Nam je grozna in trapasta, ker je napisana za majhne otroke. Na koncu pa pravljica pove otroku, da obstajajo tudi družine kjer imajo otroci dva očka ali pa dve mamici. V očeh mnogih je to narobe, nenaravno in nenormalno.

Priznam, res je neobičajno in redko. Ampak nenaravno? In nenormalno? Na svetu so starši, ki imajo več izkušenj s starševanjem, kot jih imam jaz, ker imajo dalj časa otroke in ker imajo več otrok kot jaz. Mogoče so se celo izobraževali v tej smeri. Tisti so sploh brihtni. No, kljub vsemu sem prepričan, da otroci potrebujejo primerno vzgojo in precej starševske ljubezni. Vzgoja je subjektivna stvar ampak verjamem v to, da se vsak starš (z redkimi izjemami), za svoje otroke trudi po najboljših močeh.

Tukaj je potrebno takoj izbrisati razliko med biološkimi in ne-biološkimi starši. Če naredimo razliko na tem mestu, potem je treba takoj razmisliti o tem, da posvajanje otrok ni pametna ideja in je takšno početje potrebno prepovedati. Če je razlika med biološkimi in ne-biološkimi starši. Ampak, preko te faze smo že šli, mar ne? Posvojitve se dogajajo tudi v živalskem svetu in to ne tako zelo redko. Torej ne-biološki starši niso nič nenavadnega.

Nov Družinski zakonik nikjer ne omogoča, da bodo isto spolni pari kar naenkrat začeli masovno posvajati otroke. Trenutni družinski zakonik je brca v koleno isto spolnim parom, ki si tega dejansko želijo. Zakonik jim tega ne omogoča. Verjamem, da takšnih parov ni prav dosti in da je pravzaprav narobe, da jim tega ne omogočimo.

Nov družinski zakonik poskuša urediti stanje nekaterih družin, ki že živijo med nami. To so družine, kjer sta starša istega spola in je otrok biološki potomec enega izmed staršev. V primeru smrti biološkega starša tak otrok postane sirota. Se spomnite Jerice?

Je bla ena deklica,
sirota Jerica,
roke vse potrgane,
noge vse prebodene.

Od kod vsa ta matrenga
od pisane matere.
Je mačeha udarjala,
jo glih po lobanjici.

Se krvca ji vsa strdi,
pa Jerica obleži.
Prišla je k nji ranjica,
ta prava nje mamica.

Ji kušnila laseke,
jo nesla k zvezdicam,
Oj lalala,
jo nesla k zvezdicam.

Ti otroci, (sedaj sirote) bodo odvzeti enemu staršu, ki je z otrokom preživel že precej časa, ki je za otroka skrbel in ki ima tega otroka rad. Otrok pa ima rad tega starša. Vsi nasprotniki zakona se pogovarjajo o pravicah otrok in o zaščiti otrok. Prosim, dragi zagovorniki, povejte mi, kako boste zaščitili Jerico, da ji zlobna mačeha ne bo razbila lobanje?

Če se vrnem k Cicibanovi zgodbici, zgodbica s problematiko isto spolnih družin seznanja otroke v njihovi rani mladosti, da se jim to ne bo zdelo nič čudnega in drugačnega. Takšne družine so že danes realnost in vedno bodo prisotne. Morda bo celo kakšna več, ker se kakšna mati ne bo takoj vdala v usodo in se na vrat na nos poročila z moškim, ki ji je zaplodil otroka, morda celo brez njenega konsenza.

Otroke seznanjamo z vsemi vrstami drugačnosti že v rani mladosti. Tako kot jih seznanimo s tem, da v afriki živijo ljudje, ki so črni in da so ti ljudje prav tako ljudje, kot smo mi. Saj se še kdo spomni Juri Murija, mar ne?

Petdeset let nazaj (približno) so se ljudje zgražali, kako se lahko piše o tem, da ima neko belo mamo in črnega očeta. Tudi tisto takrat ni sodilo v ciciban. Ne samo, da ni sodilo v ciciban, v ciciban tudi ni sodila zgodbica o tem, da je nek črnec, ki se je peljal z avtobusom, sedel na sedežu, namesto, da bi vstal, ko je na avtobus prišel belec, ki se ni imel kam vsesti. Še kake tri desetletja nazaj bi bila zgodbica o ženski, ki je šla na volišče in oddala svoj glas prav tako bizarna, nenormalna in nenaravna.

A vendar, če se takšne zgodbice ne bodo pisale in če se kdaj pa kdaj kakšna gospa ne bo blagovoljila vstati in odstopiti svojega sedež komu drugemu, potem bomo vedno zatirali pravice neke manjšine, ki bo trpela na račun večine, samo zaradi nekih načel in zaradi tega, ker se je vedno tako počelo. Bodimo raje veseli, da je dovolj, da se kdaj pa kdaj napiše  kakšna zgodbica in da nam ni treba iti na Trg Republike stati pred tank, ki mu poveljuje krvi željni poveljnik z nogo na pedalu za plin (pa pustimo, sedaj to, da poveljnik nima noge na plinu v tanku …) .

 

Mon, 20.02.2012

Anja Tomažin mora na shujševalno dieto …

Filed under: Pisarije — BigWhale @ 22:44:59

… vsaj tako poroča pozareport.si. Bistvo članka, ki ga tule sicer ne bom linkal, ker si takšno pisanje ne zasluži linka, kar sami ga zgooglajte, je sicer nekaj povsem drugega. Gre za prav zabavno tarnanje užaljenega možakarja (ki se ima za nekega reporterja, novinarja, poročevalca, ki piše, … pazite sedaj tole … Blog o zakulisju Slovenije!) čez oddajo v kateri ga nihče sploh ni omenjal. Hah! Prav bizarno.

Pojdimo lepo po vrsti, tole je bilo zapisano. Sem kar screenshot naredil, da ne bo kdo potem kaj umikal slučajno. Sliko sem pa shranil v oblaku (to je dandanes popularno).

Facebook, nam danes servira tole sliko Anje:

Anja Tomažin

Za tiste, ki ne vedo, Anja je tista na desni. Resnično, a se vam zdi, da bi takšna ženska morala shujšati!?! V kaj hudiča??? Jest bi ji še sendvič z zaseko kupil (ali kaj podobno obskurnega, Premium Tünka, recimo), da jo mal poredim. Ne pa da bi jo pošiljal na shujševalne kure!

Verjetno ima Bojan Požar malo izkrivljeno perspektivo o tem katera ženska je debela in katera ne. Toliko časa je živel (morda še živi, kaj pa vem) z Barbaro Drnač (sem iskal kakšno novejšo sliko, pa nisem našel nič pametnega), ki ima postavo, kot malo bolj debel obešalnik za cunje. Ja, v primerjavi z njo je Anja verjetno res prav nemarno debela, mar ne? Morda bi pa za oblikovanje svoje postave morala uporabiti Butt Shaper?

 

Next Page »

Powered by WordPress