January 6, 2009 – 4:43 pm
Ker živim z zelo aktivno partnerko v zakonu se ji včasih zgodijo tudi kakšne nevšečnosti, katere potrebujejo prijazno, dobro in predvsem hitro zdravstveno oskrbo. Oskrba pride prav vsakokrat, ko se pojavi manjša ali večja poškodba. Seveda se poškodbe zgodijo vedno ob primerno poznih nočnih urah, tako da so nama urgentni hodniki bolnišnic precej domači.
Ker živiva na obrobju največje koncentracije prebivalstva v osrednji Sloveniji uporabljava tudi storitve v perifernih zdravstvenih domovih. Urgentna služba v teh domovih je precej daleč od prave urgence, ki smo je vajeni iz fiktivnih zgodb junakov nanizank ER, belih talentov in podobnih neumnosti.
Vendar – prijetno presenečen. Čakalne dobe praktično nimajo tako da sva v pičlih 5 minutah opravila pregled in dobila diagnozo. Kot dobro vzdrževana švicarska ura. A vendar se je zalomilo. Namreč ko se gre za kosti jih je ponavadi potrebno slikati. In tukaj periferija odpove. Sicer imajo, a vendar nimajo. Imajo dopoldan, po naročilu, proti plačilu … vse samo urgentno nimajo.
Bili so zelo prijazni in nama celo napisali napotnico. S katero so naju napotili na osrednje slovensko, nič kolikokrat po zobeh povlečeno, razpadajočo stavbo v kateri gosti po službeni dolžnosti v zdravstvenem sistemu najbolj obremenjena ekipa v Sloveniji.
Prihod ob 23:03. Administrativna delavka naju sprejme in naju kot akutni sindrom vnetega slepiča. Pospravi pod vrata njene male pisarne, na hodnik trakta B te identične stavbe. “Vrata 38″, nama s kančkom šokantnega nasmeha na obrazu prijazno zapiska. Odideva.
23:20. Partnerka se usede na nabito polno klop pohabljenih hommo sapiensev. Naslonim se ob zid vrat 38 in čakam. Opazujem paciente in njihove prijatelje, kako z upanjem v očeh prisluškujejo svojemu imenu, ki se kot loterija podaja od vrat do vrat.
23:40. Vrata št 38 se odpro. Visoka starejša ženska zagruli nepoznano ime. Gospod na eni nogi priskače do vrat in zgine za njimi. Pomislim na žarčenje, nakar se skakajoči gospod z dolgim skokom požene iz vrat št 38 in se napoti proti vratom 72.
23:46 do 0:54 se zgodba v taki ali drugačni obliki ponovi še 2x. Nato vrata št 38 pohrustajo debelejšega gospoda s povito glavo in krvavim sredincem desne roke. “Le komu ga je kazal, da so ga tako iznakazili” pomislim.
S partnerko se presedeva na sosednjo klopico, kjer obstaneva do 1:36 ure. Opaziva da se je čakalnica tako spraznila, da so v njej ostali le najboljnepotrebni zdravniške pomoči.
1:45 pokličejo njo. Na levi nogi odkrevsa v sobo številka 38.
1:46 prilomasti nazaj. Destinacija soba 72.
1:48 v tonu x žarkov prispeva pred sobo številka 38. Na vodi čutim da bo to zadnjič. Zadnjič to noč, da bom gledal odpiranje in zapiraje vrat št 38.
2:04. Odhajava. S povito nogo in brez nepotrebne mavčne obloge.
Sledi odmik na periferijo in … prepotreben spanec.
Posted in Iz vsakdanjega življenja | No Comments »