Prigode Kita in ostalih sesalcev

Sat, 22.12.2007

Kdo je Kit? Drugi del.

Filed under: — BigWhale @ 09:36:36

Pri osemnajstih v službo. Tako se je začelo. V začetku meseca maja, se mi zdi, da nekje v letu 1995. Kje, kam, kako? Nekega lepega dne sem se odločil, da je v bistvu čas, da grem v službo. Še isti dan sem brskal po teletekstu in moja mati je opazila oglas, da nekje iščejo serviserja računalniške opreme. Torek je bil. Naslednji dan, v sredo sem se odpravil tja. Na razgovor, nenajavljen, v kavbojkah, jeans jakni in puloverju. Šel sem kar peš, ni bilo daleč od doma.

V podjetju me vsi malo čudno gledajo, napotijo me k direktorici. Le-ta me še bolj čudno pogleda, ko povem, da sem oglas videl na teletekstu. “Aja, a prošnjo bi moral poslati”, je bilo moje prvo vprašanje. No, potem sem razlagal kaj vse sem že počel, da sem geek in da delam tudi z internetom. Direktorica zastriže z ušesi. Takrat je uporabljala še Windows 3.1 in s Terminalom je klicala na Arnes, na Stenarja, ker je želela prebrati elektronsko pošto. Pojamra, da ima težave in nikakor ne more do maila, nekaj ne deluje. Aha! Na hitro pogledam. Seveda. Kliče na telefonsko številko, ki je praktično vedno zasedena. No, preko vez in poznanstev sem sam prišel do neke tretje, bolj neznane telefonske številke, katera je praktično vedno prosta. Popravim tiste nastavitve v Terminalu in v prvo se stvar poveže na Stenar. Še nekaj besed sem in tja, v redu, poklicali me bodo začetku drugega tedna.

V petek, razmišljam, če me bodo res poklicali, če bom res izvedel kaj je s to službo. Pograbim telefon, pokličem, vprašam, kako je, če so se že kaj odločili. Rahla nervoza, ker nočem izpasti vsiljiv. Kdaj bi lahko začel? A kar tja pridem? Aha, ok, v ponedeljek. Dobro, hvala. Nasvidenje.

Tako so se začeli moji dnevi služenja kruha, ni bilo bog ve kaj ampak bilo pa je. En sam razgovor za službo, en sam oglas in to je bilo vse. Med delom sem kaj hitro ugotovil, da imam precejšnjo zalogo znanja, ni je bilo stvari, ki je ne bi mogel ali znal narediti. Znašel sem se pri stvareh, ki jih še nikoli nisem videl ali pa sem jih poznal samo bežno. Trajalo je kake pol leta, da sem šel delat še vozniški izpit. Še pred tem sem pa že samostojno delal pri strankah. Smeh in komedija, kako so me nejeverno gledali, ko sem se jim predstavljal kot serviser in tisti, ki jim bo njihov računalnik spravil v red.

Bilo je precej pestro in zanimivo, vmes sem menjal podjetje v katerem sem delal in vsega skupaj sem kot serviser in nekdo, ki hodi od stranke do stranke zdržal približno štiri leta. Vmes sem spoznal Gaby. Kako sva se spoznala je naravnost smešno in bizarno.

Še vedno sem bil v vojski, ko sem poslal tale mail:

For Sale: Parachute. Only used once, never opened, small stains.

Vprašanje kdaj bi Gaby spoznal, če tega maila ne bi poslal. Najprej sva se nekaj časa pogovarjala na IRCu, kasneje, ko sem prišel iz vojske sva se spoznala tudi v živo. Predvsem zaradi nje sem se začel bolj aktivno ukvarjati z društvom Lugos. Yada, yada, yada. And they lived happily ever after. Sort of speak.

Da nadaljujem, po štirih letih servisiranja in odpravljanja bizarnih problemov v pisarnah, je bil čas, da se premaknem naprej, saj sem obstal na neki mrtvi točki. Delo je bilo enolično in rahlo dolgočasno. Pogledal sem naokrog in se že praktično zmenim, da pridem kot strokovnjak za Linux v neko podjetje, ki bo začelo Linux ponujati že nameščen na novih računalnikih. Še začel nisem delati v tem podjetju so me že probali poslati v Domžale nekomu zamenjati nek SCSI kontroler. Poslal sem jih nekam1. Vmes sem kak mesec ali dva porabil za to, da sem postal podizvajalec, podizvajalca, podizvajalca, ki je trgovini BigBang obljubilo spletno trgovino. Kot naročeno sem imel pred tem že praktično napisano spletno trgovino v PHPju. Malo zastarelo in nedelujočo saj je bila napisana v prvi verziji PHPja, trenutno je bila pa aktualna že druga različica, PHP2. Križi in težave so bile s takim delom, brez pogodb, brez nekih dogovorov. Na koncu smo se vsedli ‘moj direktor’, še en drug direktor, vodja ITja v BigBangu in takratni direktor BigBanga. Se bo stvar zaključila? Povedal sem v čem so problemi in jim razložil, da lahko komot končam zadeve, samo s posredniki pač ne morem delati. Pljunili smo v roke, se rokovali in stvar sem izpeljal do konca. Kako uspešna je bila stvar nimam pojma, je bila delujoča, bila. Vseeno se lahko pohvalim, da sem naredil prvo On-Line štacuno za BigBang. :)

Vmes sem šel na dva razgovora za službo. Prošnji sem tokrat oddal, kar po Emailu. Prvo bolj Unix orientirano podjetje mi je ponudilo nekaj več denarja, kot sem sam zahteval, bili so iz Ljubljane. Cool deal je bil. Razgovora za službo sta bila tokrat malo bolj formalna. Vsaj prvi, kadrovska, IT, vodja oddelka. Precej resno je zgledalo. Drugi razgovor, v Kranju, je bil bolj hardcore. Kaj si delal, kako, to, ono, tretje. Eden izmed zaposlenih me je takoj ko sem prišel tja vprašal, če znam postaviti Linux router, ker če ga znam, potem je to že dober znak. Najprej sem mislil, da se heca. Razgovor je na koncu trajal skoraj tri ure. Prišel sem tja ob treh popoldan, domov sem šel, ko je bila že trda tema. Poklicali so me ljubljančani, sprejeli so me. Kongratuliranje in tako naprej. Naslednji dan so me klicali iz Kranja. Sprejeli so me! O kristus, sorry guys. Rade volje, ampak žal. Naslednji dan me spet kličejo iz Kranja. Dvignili so ponudbo. Opa. To pa ni kar tako. Vseeno jih zavrnem, Kranj je dobrih dvajset minut iz Ljubljane, vožnja potni stroški in tako naprej. Žal. Proti večeru spet klic iz Kranja. Dear lord. Ponudba dvignjena za dobrih 30%. Sprejmem, samo jim tega še ne povem takoj. Pokličem jih naslednji dan in povem, da sem sprejel njihovo ponudbo. Še pred tem pa odpovem dogovor pri ljubljanskem podjetju. Začel sem svojo kariero kot sistemc… Služba za katero še danes trdim, da je bila dream job in da smo bili The Dream Team. :)

… to be continued …

  1. če sem bolj natančen, me je dotični direktor poslal nekam, v eno materno, dobesedno()

11 Comments »

RSS feed for comments on this post. TrackBack URI

Leave a comment

Powered by WordPress