Prigode Kita in ostalih sesalcev

Tue, 06.03.2012

Ciciban in dva očka

Filed under: Pisarije — BigWhale @ 20:28:03

Pravljica se nekaterim ne zdi nek literarni presežek in v bistvu tudi ni. Je pa tista pravljica takšna, kot so vse druge pravljice v Cicibanu. Nam je grozna in trapasta, ker je napisana za majhne otroke. Na koncu pa pravljica pove otroku, da obstajajo tudi družine kjer imajo otroci dva očka ali pa dve mamici. V očeh mnogih je to narobe, nenaravno in nenormalno.

Priznam, res je neobičajno in redko. Ampak nenaravno? In nenormalno? Na svetu so starši, ki imajo več izkušenj s starševanjem, kot jih imam jaz, ker imajo dalj časa otroke in ker imajo več otrok kot jaz. Mogoče so se celo izobraževali v tej smeri. Tisti so sploh brihtni. No, kljub vsemu sem prepričan, da otroci potrebujejo primerno vzgojo in precej starševske ljubezni. Vzgoja je subjektivna stvar ampak verjamem v to, da se vsak starš (z redkimi izjemami), za svoje otroke trudi po najboljših močeh.

Tukaj je potrebno takoj izbrisati razliko med biološkimi in ne-biološkimi starši. Če naredimo razliko na tem mestu, potem je treba takoj razmisliti o tem, da posvajanje otrok ni pametna ideja in je takšno početje potrebno prepovedati. Če je razlika med biološkimi in ne-biološkimi starši. Ampak, preko te faze smo že šli, mar ne? Posvojitve se dogajajo tudi v živalskem svetu in to ne tako zelo redko. Torej ne-biološki starši niso nič nenavadnega.

Nov Družinski zakonik nikjer ne omogoča, da bodo isto spolni pari kar naenkrat začeli masovno posvajati otroke. Trenutni družinski zakonik je brca v koleno isto spolnim parom, ki si tega dejansko želijo. Zakonik jim tega ne omogoča. Verjamem, da takšnih parov ni prav dosti in da je pravzaprav narobe, da jim tega ne omogočimo.

Nov družinski zakonik poskuša urediti stanje nekaterih družin, ki že živijo med nami. To so družine, kjer sta starša istega spola in je otrok biološki potomec enega izmed staršev. V primeru smrti biološkega starša tak otrok postane sirota. Se spomnite Jerice?

Je bla ena deklica,
sirota Jerica,
roke vse potrgane,
noge vse prebodene.

Od kod vsa ta matrenga
od pisane matere.
Je mačeha udarjala,
jo glih po lobanjici.

Se krvca ji vsa strdi,
pa Jerica obleži.
Prišla je k nji ranjica,
ta prava nje mamica.

Ji kušnila laseke,
jo nesla k zvezdicam,
Oj lalala,
jo nesla k zvezdicam.

Ti otroci, (sedaj sirote) bodo odvzeti enemu staršu, ki je z otrokom preživel že precej časa, ki je za otroka skrbel in ki ima tega otroka rad. Otrok pa ima rad tega starša. Vsi nasprotniki zakona se pogovarjajo o pravicah otrok in o zaščiti otrok. Prosim, dragi zagovorniki, povejte mi, kako boste zaščitili Jerico, da ji zlobna mačeha ne bo razbila lobanje?

Če se vrnem k Cicibanovi zgodbici, zgodbica s problematiko isto spolnih družin seznanja otroke v njihovi rani mladosti, da se jim to ne bo zdelo nič čudnega in drugačnega. Takšne družine so že danes realnost in vedno bodo prisotne. Morda bo celo kakšna več, ker se kakšna mati ne bo takoj vdala v usodo in se na vrat na nos poročila z moškim, ki ji je zaplodil otroka, morda celo brez njenega konsenza.

Otroke seznanjamo z vsemi vrstami drugačnosti že v rani mladosti. Tako kot jih seznanimo s tem, da v afriki živijo ljudje, ki so črni in da so ti ljudje prav tako ljudje, kot smo mi. Saj se še kdo spomni Juri Murija, mar ne?

Petdeset let nazaj (približno) so se ljudje zgražali, kako se lahko piše o tem, da ima neko belo mamo in črnega očeta. Tudi tisto takrat ni sodilo v ciciban. Ne samo, da ni sodilo v ciciban, v ciciban tudi ni sodila zgodbica o tem, da je nek črnec, ki se je peljal z avtobusom, sedel na sedežu, namesto, da bi vstal, ko je na avtobus prišel belec, ki se ni imel kam vsesti. Še kake tri desetletja nazaj bi bila zgodbica o ženski, ki je šla na volišče in oddala svoj glas prav tako bizarna, nenormalna in nenaravna.

A vendar, če se takšne zgodbice ne bodo pisale in če se kdaj pa kdaj kakšna gospa ne bo blagovoljila vstati in odstopiti svojega sedež komu drugemu, potem bomo vedno zatirali pravice neke manjšine, ki bo trpela na račun večine, samo zaradi nekih načel in zaradi tega, ker se je vedno tako počelo. Bodimo raje veseli, da je dovolj, da se kdaj pa kdaj napiše  kakšna zgodbica in da nam ni treba iti na Trg Republike stati pred tank, ki mu poveljuje krvi željni poveljnik z nogo na pedalu za plin (pa pustimo, sedaj to, da poveljnik nima noge na plinu v tanku …) .

 

4 Comments »

RSS feed for comments on this post. TrackBack URI

Leave a comment

Powered by WordPress