Kilogramov. In mojih 175cm. Sedaj jih je ~ sedemdeset. Tri dni nazaj sem začel spet gledati na vago. Me prav zanima, kdaj jih bo osemdeset. Eno leto? Pol leta? Bomo videli. Spet konzumiram enormne količine hrane. Petkrat na dan. Skuta, tuna, piščanec, jajca in podobne beljakovinske zadeve.

Si kdo upa staviti kdaj pridem na osemdeset?

Sam, brez vseh. Dobro, ribe in psica ne štejejo.

Kaj sem počel v petek, soboto in nedeljo? Nič! Popolnoma nič pametnega in priznam, večino časa sem se zmerno dolgočasil ampak je pasalo. Pobijal sem zombije¹, vojake² in preganjal pirate po karibih³. Predvsem, pa sem experimentiral s spanjem. Moj dnevno nočni cikel se je močno spremenil. Iz tistih standardnih 24/6 (24/5) sem počasi prehajal na 8-10/2. Nekaj zaradi samega sebe, nekaj pa zaradi kebaba, ki je v soboto popoldan mojo prebavo spremenil v nekaj precej čudnega in nenavadnega.

Spalni cikel pa, priznam, je bil od začetka rahlo zmešan in čuden. Vendar pa sem danes popolnoma čil in mi nič ne manjka. Takole, ko razmišljam, bi bil 8/2 cikel naravnost idealen za delo. Problema sta dva: dan nima trideset ur in je stvar težko prilagoditi dnevu ampak tega se navadiš s pametno budilko, ki zna sama te stvari urejati in drug problem je usklajevanje z ostalim svetom. Dve uri nista tako velik zelo problem. Vsaj za tiste ne, ki niso vezani na redni delovni čas od osmih do štirih in morajo ta čas biti v službi, v neki pisarni ali pa tovarni.

Pri delu od doma je stvar precej lažja, vse dokler se v ta proces ne vključi še družina. Otroci morajo biti v vrtcih in v šoli ob uri, tudi iskat jih je potrebno ob določeni uri. Z malo pomoči partnerja in malo odstopanja pri ciklusu spanja in bedenja bi tudi to lahko verjetno izpeljal.

Tale vikend je bil precej zanimiv in kar se samega dela tiče je cikel 8/2 praktično idealen. Takoj, ko se zbudiš poješ manjši obrok in preden greš spat se spet naješ, vmes je pa osem ur časa, ki ga treba izkoristiti. Kar se tiče spanja je človek pri ciklusu 8/2 deležen nekaj manjše količine spanja kot je to pri standardnem 24/6 ciklusu. Tedensko povprečje povzroči primanjkljaj približno devetih ur spanja, nekaj drobiža več kot eno uro na dan.

Potrudil se bom in stvar ob priliki stestiral na tedenski ravni.

1. Left 4 Dead(↩)
2. Battlefield 2(↩)
3. Moneky Island(↩)

Se še spominjate, ko sem googlal za svojimi sošolci in sošolkami in kako sem potem delal seznam imen in jih iskal še na facebooku? Najbrž se ne, ker se tudi jaz skoraj nisem več spomnil. No torej, včeraj in danes se je našlo kar pet ljudi na facebooku (oni so našli mene), ki so v istem letniku hodili z mano v šolo. Danes v roku pol ure pa so stekle priprave na srečanje. Obletnico, kaj vem kaj.

Trenutno teče osemnajsto leto¹ od zaključka naše osnovne šole in kot sem že povedal se po zaključku nisem videl praktično z nobenim izmed teh ljudi. Huh! Glede na to, da smo večino kontaktov med seboj izgubili² bo nabiranje ljudi trajalo kar nekaj časa. Do dvajsete obletnice upam, da se najdemo! Takoj se začenjajo pojavljati vprašanja … Najprej klasična samopodobna …

• bom še vedno najmanjši v razredu?
• se bo kdo spomnil, da so me v petem razredu klicali ‘filozof’?
• bom še vedno največji geek v razredu?
• kdo je bil tisti sošolec s katerim sem se nazadnje stepel?
• a bo še kakšna zamera zaradi prejšnje točke?! ZOMG!
• …

Potem so tukaj še tista tipično slovenska vprašanja …

• s kakšnim avtom se bo kdo pripeljal?
• kdo bo imel najboljši telefon?
• a moram kupit nov objektiv, da bo moj največji, ko bom slikal?
• koliko denarja ima kdo in kdo ima bolj razkošno prebivališče?
• kaj pa izobrazba, sem edini sfaliranec v razredu?
• …

Pa moška vprašanja …

• kako bodo oblečene sošolke?
• kako bodo oblečeni sošolci?!?! Let’s stick to the No-Ho-Mo rule!
• so tiste, ki so takrat veljale za najboljše pičke še vedno v tej kategoriji?
• povprečna številka modrcev, se je stanje kaj spremenilo od leta 1991?
• a jih bo treba spet prešlatat in preverit situacijo?
• kolk je poročenih, samskih in nesrečno ločenih ter razvezanih?
• …

In tako naprej, mar ne? Jaz sem pa najprej naredil seznam sošolk v katere sem bil zaljubljen tekom osnovne šole. Evo, takole, približno kronološko, ker vem, da bi se takoj nekdo oglasil in rekel: “A ne boš objavil seznama??”. Bom, zaenkrat samo imensko, drugače bi kršil še kak zakon o varovanju osebnih podatkov. :>

• Sanja (v drugem razredu)
• Helena (v več razredih, malo mešano, edina ženska kateri sem kadarkoli napisal pismo (pismo, ne email, da se razume), v četrtem razredu se mi zdi, haha)
• Polona (tretji razred, samo dokler je sedela pri meni, potem je bila spet aktualna Helena)
• Darja (šesti razred, tam nekje, to je bilo že na novi šoli)
• Vesna (šesti razred morda sedmi, že takrat sem vedel, da je črka pri oznaki modrca ena pomembnejših reči)
• Mirjana (sedmi razred, je sedela za mano v drugi klopi pri anglescini in slovenscini, pa v predzanji pred mano pri matematiki)
• Aleksandra (sedmi, osmi razred, tam nekje, reševal sem njene kontrolke pri fiziki, vse zaman, bila je zaljubljena v drugega)
• Sabina (osmi razred, v bistvu ni bila sošolka, enkrat sva skupaj dežurala pri vhodu, če ne bi bil tak nerd, bi morda še kaj ratal!)

Tole je vsaj zdi se mi, popoln seznam, če je bila vmes še kakšna, ne vem več ali pa čustva niso bila tako močna, da bi se spominjal.

Po skoraj dvajsetih letih videti nekoga s katerim si razgrajal po šolskih klopeh? Nikoli nisem kaj prida obrajtal obletnic, ker ne vem o čem bi se s temi, sedaj pravzaprav neznanci, pogovarjal. Small talk, seveda. Imaš kaj otrok? Kaj pa delaš? Kje delaš? Kam pa hodiš na dopust? In potem obujanje spominov. A se spomniš kako smo …? Joj, pa tud tist je blo hecn …? Al pa una finta …! No, saj priznam mal me firbec matra kaj se je z vsemi temi ljudmi zgodilo.

Evolucijska tekmovalnost?

1. FUCK!(↩)
2. Ali pa sem samo jaz tisti lolek, ki se je izgubil … kar je povsem možno.(↩)

Poslušam in gledam tole, vedno znova in znova ampak …

Ja nevem no. Ne vem kaj naj rečem, če se še tako trudim si Natalije Verboten ne morem predstavljati v takšni vlogi. V vlogi ‘rebel girl’. Pa se res trudim. Natalija je bila zame vedno dekle, sicer s precej poudarjenimi atributi, ki naj bi spadala na dedkovo farmo. Takoj bi jo dal za kako žanjico ali pa jo poslal pomolzt krave in delat maslo. Manjka ji nekaj, nevem točno kaj, mojo. Nima ga in se bojim, da ga nima od kje vzeti. Mogoče je to zaradi tega, ker si je oziroma so ji ustvarili tak imidž, kaj pa vem. Ona bi tekla na triglav in pekla štrudl. Pa naj ga! Takole razmetavanje s Šank Rock je pa, nevem, čudno! Katera sploh ima tisti pravi mojo za razmetavanje po odru pri nas? Sem se trudil in našel dve, po abecednem redu: Alya in Partyzanka Didi.

Za naslednji post bom izbral drugo temo, obljubim.

Včeraj zvečer sem nekaj obujal spomine in klikal sem ter tja in se priklikal to on line singla skupine Mi2. Fino, zanimivo in poslušljivo, kot vedno pri Mi2. A ne morem mimo ene stvari, ki jo je človek opazi.

Vzemimo na primer nekega naključno izbranega glasbenika s slovenske scene. Domen Kumer, na primer. Ma ne. Pustimo Domna, sem ga že preveč obdeloval, se bo še komu zasmilil, recimo skupina Kingston, pesem Republika Banana:

To je tak komad da se pleše da se žura
ni ti treba stalno zehat in gledat kolk je ura..
za vse debele suhe lačne ali site
napete in sproščene utrujene spočite
spet bo kritika destruktivna in bo pljuvala a nam bo vseen
vse bo še mega super fino fajn saj ulica bo pela ta refren:

Mi delamo kar se nam ljubi a ljubi se nam petkrat na dan
poležavamo na plaži vsak je nasmejan
Mi delamo kar se nam ljubi a ljubi se nam petkrat na dan
zapri oči saj to ni Havana to je republika Banana

Rima štima? Žura-ura, site-počite, vseen-refren. Dan-nasmejan, dan-Banana. Ajd recimo. Kaj pa ritem? Ah, dobro, pustimo to, dovolj je bilo analiziranja. Kingstoni za sebe pravijo, sicer v tretji osebi, a vseeno: “Za sabo imajo lepo število hitov, ki jih niti ne štejejo več, vemo pa, da brez pretiravanja vse, kar pride izpod njihovega glasbenega peresa, postane uspešnica.”¹, res je skupina Kingston je sproducirala nešteto število uspešnic. Prav vse uspešnice pa se ponašajo s podobno trapastimi besedili. Tole, približno, je slovensko povprečje. Najhuje pri vsem tem je to, da imamo še polno slabših skropucal. Kingstoni so vsaj zabavni, a ne? Pa vsi njihovi komadi zvenijo isto in človek točno ve kaj lahko pričakuje. Juhej!

Potem imamo pa na drugi strani skupino Mi2. Tole so spesnili v njihovem on-line singlu:

Slačim te počasi, ti zvesto mi slediš
Dobro veš kaj hočem in jaz vem kaj želiš
Zakleneš me tja kamor sonce ne posije
Kjer cveti najlepša roža poezije

Daješ se mi cela vsak, sram je odveč,
Ko prihajam z juga je tebi najbolj všeč
Nežno, rahlo grobo, plima in oseka,
Na ustnicah radosti sled medu in mleka.

Perverzno, umazano in pohotno, skorajda analno. Brilijantno! In to pride od petih kmečkih fantov iz Rogatca, enega zabačenega kraja kraja bogu za hrbtom, kjer je vprašanje če sploh vedo kaj je slovenski jezik, a ne?²

Kdo v resnici dela uspešnice? Glasbeniki ali mediji?

1. Vir: Spletna stran Kingston(↩)
2. Pri branju je tole obvezna oprema …(↩)

Socialna omrežja¹ so relativno nov pojav v svetu, ki ga poimenujemo s precej smešnim izrazom. Vsaj meni se zdi tako. Verjetno še komu od nas, ki smo odraščali na prehodu iz socializma v kruto okrutni kapitalizem. Marsikdo se bo še spomnil kako smo ob koncu osemdesetih let dobili socialni kruh. Kruh za reveže, tiste z manj prihodki, ki so si težko priborili vsakdanji kos kruha.

V trgovinah smo imeli bel kruh (ta dober) in črn kruh (ta ne tolk dobr) v obliki štruc in hlebcev. Potem je bil pa še socialni kruh, samo v obliki štruc in žemlje (v dveh velikostih).

Socialna omrežja in blogi so vzklili na plodnih tleh interneta v približno enakem časovnem okviru. Takole čez palec bi si upal trditi, da so internetna socialna omrežja precej bolj poseljena kot blogsfera. Samo Facebook ima več kot dvesto milijonov uporabnikov, myspace dvestošestedest milijonov, kje so še vsi drugi. Skupaj, kljub prekrivanju, je vseh uporabnikov različnih socialnih omrežij kakšna milijarda.

Milijarda bloggerjev? Daleč od tega. Socialnih omrežij sem se ogibal kot hudič križa, precej dolgo. Potem sem se pa uklonil predvsem zaradi raziskovalne narave in povezave z mojim delom s katerim si služim kruh. Začel sem uporabljati Facebook, potem še Twitter. Slednjega predvsem za posodabljanje statusa na Facebooku, sedaj v zadnjem času pa Twitter uporabljam vedno bolj aktivno. Uporaba in aktivnost na temle blogu je pa medtem precej usahnila.

Socialna omrežja dajejo občutek neke svobode, nadzora in lahkotnosti. Vsak se lahko prijavi in vsak lahko sodeluje. Pisanje relativno kratkih sporočilc drugim uporabnikom, klikanje na palce, ki molijo v nebo ali pa so obrnjeni proti tlom in tako naprej. Preprosto in enostavno je! Vsak lahko poizkusi, se preizkusi in se najde pri uporabi kakšne takšne storitve. Neargumentirano ocenjevanje in izražanje svoje volje je današnji trend socialnih omrežij. Like or Dislike, Hot or Not?

Pisanje bloga zahteva precej več napora. Potrebno je razmisliti o neki temi, zapisati kolikor toliko koherentno besedilo in iz vsega na koncu izpeljati vsaj nek zaključek. Besedilo ne sme biti predolgo, ker ga sicer ne bo nihče prebral do konca in niti ne prekratko. Težko je sestaviti smiselno celoto, s premalo besedami, da na koncu ne poveš nekaj na pol ali pa sploh nič ne poveš.

Na nek način so socialna omrežja res socialna v smislu socialnega kruha. Omogočajo izražanje svoje volje prav vsem, tudi tistim s premalo znanja za postavitev nekega bloga² in predvsem tistim s premalo znanja za pisanje bloga. So socialna omrežja blogi za neumne, manj vešče pisanja in izražanja? Ali pa so namenjena zgolj tistim, ki imajo premalo časa za pisanje blogov?

V resnici ne vem in mi niti ni pomembno. Pisanje bloga mi bo vedno ostalo, blog bo vedno tu za moj pobeg v virtualnost. Kraj kjer sem sam s sabo in pišem predvsem samemu sebi. Izrazim svojem mnenje in digitaliziram svoje misli, ker se mi zdi vredno, da jih ohranim, pa če jih potem za menoj še kdo prebere ali pa tudi ne. Vseeno.

Ja, socialna omrežja so današnji socialni kruh, duševna hrana za tiste, ki si ne morejo privoščiti tistega pravega poglobljenega pisanja bloga v katerem bi izražali svoja mnenja.

1. Tukaj imam v mislih predvsem internetna socialna omrežja(↩)
2. Čeprav je to dandanes precej trivialno(↩)