Lolito sem enkrat že omenjal.

Nisem veliko povedal. Danes pa sem bolj po naključju spet zajadral tja. Po tehtnem razmisleku in prebranih nekaj postih sem se odločil, da punca dejansko ima nek svojevrsten stil. Njen blog je kombinacija (na)pisane besede in likovnega dela. Stvar doseže svoj namen, bralcu oziroma gledalcu poda določene informacije, na precej direkten a hkrati zvit način.

Tukaj sem se začel odločati ali mi je ta stil podajanja informacij dejansko všeč. Ne vem, zdi se mi, da je težje neko stvar povedati brez oblikovnega poudarjanja¹ pri katerem stvar narediš tako očitno, da jo težko zgreši tudi slepec iz razdalje pol kilometra.

Kako pa vi pišete svoj blog?

1. da se razumemo, tudi sam uporabljam obliko besedila za poudarjanje in izpostavljanje določenih stvari(↩)

Vsekakor! Trenutno deluje povezava v internet preko nekega drugega ponudnika…

Telekom, pa je strokovno ugotovil, da morajo potegniti še kabel od telefonske omarice, do hiše. Nekaj, kar sem jim povedal že po telefonu.

Lubica.Net, pa še vedno rezidira na stari lokaciji…

Selitev opravljena kakih 55%. Stvari se malo zavlečejo, če se seliš v napol narejeno stanovanje. V soboto sem laufal v Ikeo po garderobne omare, spalnice še ni, ene otroške sobe tudi še ne. Pomivalni stroj še vedno ne dela. Pralni stroj je tudi crknil. Včeraj sem precej uspešno preselil tudi psico, ki se novega doma še ni navadila. Otroka pa tudi še ne. Jaz? Jaz se nobenega doma ne navadim. Izkušnje iz otroštva pač.

Trenutno celotna familija spi na dveh žimnicah v Jakobovi sobi. Fajn se imamo, danes pridejo priklopit ISDN, morda celo ADSL. Če mi bo uspelo prepričati Siolovce, da naj stvar pospešijo maksimalno…

Bomo videli. Če danes po 15:00 crkne Lubica, to pomeni, da so odklopili. Če pride nazaj v nekaj urah, pomeni, da so Siolovci pohiteli, če ne pride, pomeni, da je vse skupaj in the void za nedololčen čas…

Medtem se bom pa v službi ukvarjal s sortiranjem in optimiziranjem takšnih in drugačnih sortiranj.

Trenutno sem sistemski qsort() prehitel za kakih 70%. Dovolj za enkrat, sedaj se grem ukvarjat z ekspresnim branjem podatkov iz diska….

Pozdravljam ga! Prav tako pozdravljam steklene kadilnice. Akvariji so tako ali tako že passé, a bomo lahko v trgovinah za male živali kupili hrano za kadilce?

Joj, ko samo pomislim na tistega srčkanega potapljača, ki sem ga imel v akvariju in je spuščal mehurčke vsake toliko časa.

Po precej časa sem spet bluzil in prebiral naključne bloge. Gor in dol, klikal po SloBlogih in prišel spet, do ugotovitve, da so tukaj tisti, ki pišejo tako, da jih ljudje berejo¹, potem so tukaj tisti, ki so najpametnejši na svetu in se spoznajo prav na vse. Vsem skupaj se pridružijo še tisti polpismeni. Krona vsega so pa tisti, ki bi jih enostavno človek zaprl nekam in jim prepovedal vsakršno komunikacijo s svetom in reprodukcijo² …

Zdravnikov ne maram preveč. Predvsem zaradi tega, ker večina, ki jih poznam se obnašajo, malenkost vzvišeno. Eh, kaj se bom šparal. Prekleto naduti so in dajejo vtis, da boga držijo za jajca in to z zobmi! Ja, precej je takih, precej je tudi takih, ki so poleg tega, da imajo zobe globoko v testisih Vsemogočnega, le-tega učili brati in pisati. Tako zelo so pametni. In na koncu niso prav nič drugega kot diplomiranci Medicinske fakultete, zdravniki. Doktorji pa postanejo šele kasneje, ko naredijo še kaj več, kot ‘diplomo’.

Vendar se sedaj ne bom ukvarjal z zdravniki. Ukvarjal se bom z ‘uporabniki’ zdravnikov. S pacienti. Povprečen pacient na zdravnika gleda s strahospoštovanjem ali pa z zaničevanjem. V prvem primeru je zdravnik njegov bog, v drugem primeru pa šušmar, ki bi moral biti bog. Vendar se oba pogleda pojavljata pri vseh pacientih, ki na koncu izpadejo malo shizofrenično, glede na situacijo v kateri so.

Zdravniki, bi morali biti nezmotljivi. Avtomehanikom tega ni treba. Na srečo? Slab avtomehanik lahko v hipu ‘ubije’ poln avtobus ljudi. Slab zdravnik naredi to precej težje, vsaj dokler ne vozi slabega avtobusa….

Odprl sem blog Nore. Žal mi je bilo. Res!

Skrivnostna smrt porodnice… … pokličimo eksorcista, vrača, šamana in še kakšnega podobnega tiča. Raziskali bodo skrivnost in revija Misteriji bo objavili 22 strani dolgo prilogo o skrivnostni smrti. Bom kar Noro citiral:

“Ne gre se igrati v takih stvareh. Sicer nevem točno zakaj se je pri tej porodnici šlo, vem pa iz lastnih izkušenj, da nivo medicinskega kadra z dneva v dan pada. Nevem ali nimamo dovolj dobrih šol, ali je motivacija prenizka, ampak res se ne gre igrati na tak način.”

Sicer ne ve kaj je bilo s tisto porodnico ampak VE pa, da je nivo medicinskega kadra pada. In to iz dneva v dan.

Torej, izkopljemo eno primerno veliko fojbo in vanjo zmečemo ves medicinski kader. Fojbo pokrijemo, primerno označimo in omogočimo varen dostop za opazovanje poizkusa. Jutranje sprehode zaradi naše znanstvene raziskave preusmerimo k fojbi. Vsak dan, iz dneva v dan merimo nivo medicinskega kadra. V ta namen se splača v sami steni fojbe zabiti nekaj količkov, da vidimo kako se nivo kadra niža. Nivo kadra se niža zaradi nekega preprostega naravnega pojava. Neverjetno!

Ne vem, ali je Nora v resnici nora ampak, ko bi se vsaj pozanimala kaj je z dotično porodnico v resnici bilo, preden je šla pisati prispevek, bi si pridobila kviska.

Že ogled prispevka oddaje Preverjeno³, bi bil verjetno dovolj.

Žal so zdravniki samo ljudje, ki opravljajo svojo službo, vsemogočen pa ni nihče.

1. Blog Whores, po domače(↩)
2. Evolucija včasih nuca eno brco v rit…(↩)
3. ki je sicer precej pristranski in ljudi poizkuša prepričati, da bi zdravniki morali biti vsemogočni(↩)

… Cross Your Fingers …

V srednji šoli je bila to pesem uporništva. Drli smo se jo kot zmešani¹. Prejle se mi pa ta pesem zavrti v slušalkah. Začel sem razmišljati, kako je izgubila celoten pomen, sedaj sem pač odrasla oseba in imam vso pravico, da se zabavam. Potem sem pa poslušal še kaj več kot samo refren. Kakšna zmota…

Beastie Boys so v svoji pesmi² želeli nekaj povedati. Žal je stvar popolnoma izgubila svoj pomen in dosegla ravno kontra učinek.

PS: Ne, nisem še umrl…

1. jaz sicer malo manj, ker sem pač geek, a vseeno(↩)
2. prav tako kot malo novejši Afroman(↩)

Danes sem po dolgem času spet klikal po naključnih blogih, ker je nekdo pustil odprt brskalnik na nekem blogu.

Če hočeš biti pri nas dober blogger, moraš, MORAŠ, biti hudo nastrojen proti čim več stvarem, biti skrajno negativen, znati moraš popljuvati državo, poleg vsega moraš biti pa še čimbolj liberalen, da ne bom napisal libertaren. Moraš biti najbolj pameten na čim večih področjih, hkrati pa si moraš vnaprej določiti nekaj področij za katere boš vedno izjavljal, da nisi strokovnjak za njih, vendar se boš kljub temu vmešal v vsako debato.

Če si shizo, si zmagal!

Blog On!

En otrok v naročju, drugi skače okrog, psica na štriku. Psica najprej veselo poje ostanek sosedovega kosila, en precej masten kos govedine in neko kost. Verjetno ostanek juhe, ki se ga ni dalo servirati s praženim krompirjem in solato. Potem se poserje na zelenico pred blokom. Kot že večkrat. Manever pobiranja dreka je popolnoma brezupen, zato drek ostane na zelenici.

Pol ure zatem se sosed nariše na vhodnih vratih in jamra zaradi dreka in da on v taki svinjariji ne bo kosil zelenice. In gre. Moja predraga, ki je odprla vrata, ker sem takrat bil v trgovini, mu ni rekla ničesar. Povsem razumljivo, saj je sosed skoraj gluh, ne bi imelo smisla.

Po prihodu iz trgovine in obelodanitvi dogodka se odpravim k sosedu. Na pogovor! Bil sem kulturen, vkljuden in spoštljiv. Razlagal sem, da vsekakor kdaj ne poberem dreka takoj za psico, sploh če je to v temi, ker si ne morem privoščiti nakupa 15kW reflektorja, da bom drek sredi noči iskal po travi, ga pa poberem ob prvi priliki. Sprožil sem plaz štajerskih besed, kot interrupt sem uporabil argument govedine. H govedini sem navrgel še svinjska rebrca, ostanke svinjskih zarebrnic in kurje srčke. Soseda je odgovorila s poiskusom loputanja vrat, ki sem jih uspešno prestregel z dobro nastavljenim stopalom med vrati. Takrat sem postal precej glasen. Najprej zaradi tega, ker sem bil sit metanja ostankov hrane v kontejner za biološke odpadke. Drl sem se pa tudi zato, ker je sosed napol gluh.

Potem mi je soseda ostro povedala, da sem lahko vesel, da meče ven ostanke hrane in ne strupa! Razveselil sem jo z novico, da se kmalu selimo, rekla je, da komaj čaka. Potem sem se odpravil domov.

Vem pa, da bo soseda še prav posebej vesela, ko bo od drugih sosedov slišala govorice, da na mesto nas v stanovanje prišla stanovati šest članska romska družina in da so precej čudni… O ti smola…

V slovenskem resničnostnem šovu je zmagal avstralec. Vsi pravijo, da zato, ker ne zna slovensko in da bo sedaj zmagovalni denar šel v avstralijo. Kaki prasci so tam down under, a ne? So še naš denar prišli odžirat… Hkrati je pa marsikdo pozabil, da je bilo kar precej stanovalcev v tisti hiši, ki so bili vkoreninjeni v malo bolj južni balkan. Heh. Denar si je zaslužil tisti, ki je dobil največ glasov. Kako jih je pa dobil, je pa njegova stvar, pa tudi kje bo denar zapravljal.

Voditeljica oddaje je tako prekleto afnasta, da je tista izjava Braneta Kastelica o njenem sexy vodenju oddaje izpadla tako bebavo, da sem se moral na glas smejati. Sicer sem o Nini že pisal ampak, moram vseeno še enkrat povedati, da bi bila čisto v redu, če bi ji zamenjali glavo¹ in glas.

1. the inside of it(↩)