Letos bo nadvse zanimivo, z malo ’sreče’ bom Jakoba peljal v bolnico. Pustimo se presenetiti. Analiza preteklega leta? Ni je, ne delam analiz, sploh ne nekih anualnih, ker s stvarmi razčistim in si jih razjasnim že čez leto, tako da ne rabim nekih zaključnih bilanc.

Tudi nekih planov ne bom delal kaj bom drugo leto počel in pisal nekih seznamov. Ne vem kaj bom počel, če bo sreča bom ‘cigle zlagal’, če ne bo, pač ne bom.

Torej, dragi bravci inu bravke. Dajem vam možnost, da predlagate kakšna vprašanja bi radi videli v naslednji anketi. Sam imam sicer nekaj idej ampak sem tako flexibilen, da prepuščam izbiro vam.

Jasno, je pa končna izbira še vedno moja. Zato ker, je to moj blog in tle sem jest car…

Nereden sem pri prebiranju mailov. Enostavno preberem mail in grem naprej. Vem. Egoistično.

Takole je s tvojo nesrečno kartico. ‘Butni’ Linux, počakaj, da se vse naloži, odpri Konsole oziroma nek drug terminal emulator in naredi tole:

$ su -
Password: (vneseš svoje root geslo)
# lspci

Najprej to. Potem poiščeč med tisto solato tvojo SMC wireless kartico in mi v en komentar prilepiš tistih nekaj vrstic, ki se nanašajo na kartico. Če jih ne boš razločil, potem mi kar vse nalimaš v komentar, bom že jaz poiskal ven pravo vrstico.

PS: Nova instalacija, ti zelo verjetno ne bo pomagala.

(Če pa je tole prebral kdo, ki se malo bolj spozna na Pingo, pa ga naprošam naj pove, kako se zažene tisti tool s katerim se nstavljajo mrežne kartice. Jaz sem pozabil. )

Na BrainBench sem prvič prišel nekaj let nazaj, ko so ga odprli in so imeli še vse teste kar zastonj. Takrat sem rešil en kup testov in na dom so mi poslali kakih 20 takih nifty sprintanih certifikatov kak car sem. No, minilo je nekaj časa in sedaj BrainBench ponuja večino testov za kakih $50 drobiža. Vsake toliko časa pa se najde tudi kak free test.

Pravkar sem Linux Administration (General) benčnil z rezultatom 4.61, falil sem šest odgovorov od 40. Valjda moram še takoj povedat, da se je nekaj vprašanj nanašalo na kernel 2.2 in precej njih na NIS. Dve stvari, ki jih noben več ne uporablja.

Na njihovi lestvici sem četrti med slovenci… Tako, zdaj si grem pa sončit ego in pogledat pilota obupanih (ne razočaranih, ker so obupane… ) gospodinj, da vidim ta fenomen. Če je dejansko vreden ogleda.

(Gaby je nabenčala (kak noro dober in gruvi izraz ) 3.38 pri Medical Terminology.)

Tudi jaz, torej tisti, ki bi se najraje hranil intravenozno, kuham. Včasih kaj preprostega, včasih kaj malo bolj kompliciranega in ob kuhanju se v bistvu zabavam. Precej bolj, kot potem ob vnašanju pripravljenih nutrientov v telo. No, danes (pravzprav nekaj dni nazaj, ker se mi tale post ‘kuha’ že nekaj časa) sva z Gaby kuhala kar oba.

Polnjene glive, kot priloga pa riž po BWjevsko. Najprej riž. Čeprav bi priporočal pripravo obeh jedi hkrati. Tokrat sem si privoščil Uncle Ben’s parboiled v vrečkah (ja, vem, moja mama in moja tašča bi se zgražali), ena 125g vrečka je dovolj za dve osebi. Riž se je kuhal 5 minut manj kot je stric Ben priporočal. Riža med kuhanjem ne solimo, ker jaz to ponavadi pozabim. Medtem, ko se riž malo odceja in ohlaja, se pripravi še drugi del rižote (to je tisti BWjevski del, ki sem ga jaz kar sam izumil, vem verjetno bi sledila zgodba o ‘reinventing the weel’ in topli vodi ampak jaz ne berem kuharskih knjig, tako da je to zame povsem legitimen izum ). V voku se najprej pogreje nekaj olivnega olja. V to olje se vrže not en kup začimb, jaz se omejim predvsem na baziliko, origano, zrnato mleto čebulo, malenkost timijana in curry v izdatni količini. Stvar cmazimo kako minuto ali dve in potem v to brozgo vržemo en kup zelenjave. Poudarek je na grahu in koruzi, tokrat je bil zraven še mlad korenček, ker je to ponujal drugi najboljši sosed Špar v lično zmrznjeni obliki. Koliko zelenjave, ne vem, od oka še enkrat toliko kot riža. Zelenjavo predhodno odmrznemo v mikrovalovni pečici, do točke kjer je stvar odtajana, ni pa še kuhana. Začimbe + olivno olje + zelenjava naj se pražijo nekaj minut. Ne predolgo, ker drugače bo zelenjava na pol zažgana in razkuhana. Potem čez to vržemo riž in premešamo. Če riž ni lepe rumene barve, potem je v mešanici premalo curry-ja. Odstavimo in počakamo na serviranje.

Glavna stvar celotne kompozicije pa so glive in nadev. Celi šampinjoni, sveži. Gobam odstranimo bet, tako da dobimo tako priročno skodelico. Za nadev nasekljamo zmerno količino petršilja in česna. Midva z Gaby sva tokrat uporabila kar posušen česen v koščkih. Razlika je predvsem v tem, da imaš s česnom precej več dela, če je svež (na misel mi pride nek točno določen biološki tabor na Pelješču in priprava školjk ter buzare za trideset ljudi).

V primeren kontejner nalijemo nekaj olivnega olja, ga segrejemo in dodamo prej pripravljen petršilj in česen, tudi nekaj dodatnih začimb ne bo bistveno škodilo. Medtem, prav tako na olivnem olju prepražimo klobuke šampinjonov. Ko sta petršilj in česen primerno zažgana, stvar odstavimo, dodamo nekaj sladke smetane, premešamo. Dobljeni zdriz razporedimo po šampinjonih, torej v vsak klobuk gre nekaj te brozge. Odprtine na klobukih potem pokrijemo s primerno količino sira. Vse skupaj potem še nekaj časa mrcvarimo na ‘zmernem ognju’ (torej samo en ajmar kolna v peč), dokler se sir ne stopi.

Serviramo takoj, ker je stvar treba pojesti preden se otroci prvič ponoči zbudijo.

O tem bo najbrž še kdo bloggal. Dve mrtvi punci, ki sta čakali na vstop v klub.

Še moj pogled na vse skupaj, brez nekih ‘finger pointing’ kritik in globokoumnega diskutiranja o tem, kdo je zajebal. Sem postal isto tole tudi na Slo-Tech.

Meni je nekdo enkrat očital, da sem geek in da ne vem kaj je life, ker cele dneve za computerjem presedim in da bodo taki tudi moji otroci.

Hah.

Torej, takole ste glasovali. Največ vas dobi darila od vsaj dveh zgoraj naštetih, daril prinašujočih bitij. Zanimivo, da ni nikogar, ki bi darila dobival samo od velikonočnega zajca. Sedem vas je snobov in dobite darila kar od vseh po vrsti. Way to go! Dva med nami sta škrbasta, ker vse zobe žrtvujeta za zobno miško, ki pridno nosi darila.

Osemnajst vas pa izhaja iz neke ‘cankarjeve’ pripovedke, kjer je glavna tema košček (črnega obvezno) kruha (btw, tale črni kruh bi bilo treba posodobiti, ker je precej dražji od belega, sedaj bodo revne ženice izpadle kot snobi, ker jedo črn polnozrnat kruh poln otrobov) poleg kruha pa sodi lonček vode ali še bolje, prežganke. Počil je lonec in pravljice je konec!

Po novem vas sprašujem o tem, kaj boste počeli na novega leta dan. Prvi januar, 2006. Kwa, zej, aj kej dugajal stari?

Je včeraj dostavil robo. Ja, lepo naklikaš kaj bi rad imel, se zmeniš kdaj ti pripeljejo in ko pride dostavljalec, ti vse stvari še v stanovanje znosi.

24 litrov mleka, 6 litrov Pepsija, 9 litrov vode, kup plenic, 6 litrov Donata za lažje sranje, in še eno precej veliko škatlo ostalih drobnarij. Ti pa stojiš, ga gledaš in mu odpiraš vrata. Namesto, da za nakup porabiš eno uro in namesto da kupiš en kup stvari, ki jih randomly potegneš s police v trgovini, ker so pač tam, kupiš tiste stvari, ki jih v resnici potrebuješ.

Fino, zaenkrat sem zadovoljen.

Debata o haikujih na Jakovem blogu in omemba prevoda Siddharte me je spomnila na pesmico, ki sem jo prepesnil kmalu po izidu albuma RH-. Takole gre:

Moj CD!
(Rave by Siddharta)
 
En vecer sem kupu C-D,
V stacuni tam nekje,
V objemu moje drage,
Sva odsla si ga vrtet.
Ne poznam vseh komadov,
Jaz sem upal da jih bom.
Ali je nekje kak ‘plejer’?
Ali je nekdo ki bo?
 
Prepovedal mi veselje,
Prepovedal mi stvari,
Vse je gor na tej plosci,
A nobeden ne dovoli,
Kar tezijo vsi po vrsti,
Vsem uhaja zlobni smeh,
Kaj je gor na tem C-D-ju
Kdo si drzne ga presnet?
 
Kar naenkrat misli svignejo,
Idejo dobro,
In flomaster vzamem v roko,
In zdaj pobarvam,..
 
Ta moj C-D — Konec je zdej,
Spilal bo spet, v tem mojem C-D ROM-u,
Zdaj slisim ga ze spet,
Glej, glej, stari glej…
 
In ta zalozba,
Vsa ironija,
To povelje,
Ta zamisel,
Vse grde, vse,
Te zascite,
Poskus nadzora, naj se skrije!
Je res on sam,
Kriv da presnamemo?
 
Ta vas C-D — Konec z njim
Spilal ne bo, nikoli vec ne, nikdar
In ne kupimo ga vec,
Ostaja, naj kar vam…
 
ZIGA-ZAGA
 
Repeat Until End_Of_Song()

Objavljeno na Lugos-Bla mailing listi 07. september 2003 ob 20:30.

(Še op. p. , CD, ki je izšel, je imel neko kvazi zaščito, ki naj bi preprečevala ali pa vsaj zmanjšala kopiranje CDja. Posledično se je zgodilo to, da marsikateri računalnik in avtoradio CDja ni znal predvajati zaradi omenjene zaščite. CD se je pa kljub temu valjal povsod po internetu. No, k prepesnjevanju me je spodbudila izjava pevca dotične skupine, ko je v neki radijski oddaji poslušalcu, ki je pojamral, da ne more poslušati njihovega CDja, dejal, da naj si kupi enega discmana, ker 15 jurjev itak ni noben denar. From Hero to Zero. Ali kako že? ;> )

Dodatno pojasnilo k mojem postu o ‘uživanciji’. Je bil komentar, pa sem ga spremenil v blog entry.

Porkafix pa uživanje, it comsumes (no pun) precious time!
Za tole vrstico se gre. Mogoče bi moral biti bolj natančen. Pa saj stvar je bila v oklepaju. Uživanje ob prehranjevanju in dolgovezenje le-tega. Ne vsakršnokoli uživanje. Čeprav jaz znam čisto lepo uživati ob debuggiranju.

Jaz bi se hranil intravenozno, če bi se dalo. Čas, ki ga porabim za prehranjevanje je zgubljen čas, zato ponavadi jem ob televiziji, računalniku, knjigi… Je pa tudi res, da se prehranjevanje včasih prepleta z drugimi oblikami socializacije in druženja z ljudmi. Takrat je to sprejemljivo, če že ne nujno, zlo.

PS: Aja, Jaka, moj komentar v oklepajih niti slučajno ni bil mišljen v kakršnem koli slabšalnem smislu, da ne bo pol kake zabune.