Govoril bom o slednjih, prvih nimam. Na zalost ali pa na sreco.

Imam (oziroma, mogoce bolje receno, imel sem) dve prijateljici. Popolnoma razlicne sorte osebi, popolnoma drugacni, a hkrati precej podobni. Kako to? Preprosto.

Prva, izjemno sebicna in prevzetna. Pa tudi ego ima tak, da bi se Zaphod lahko skril pred njim. Vse okrog sebe prepricuje, da je najboljsa in ko se o cem odloca, karkoli ze to je, najde tisoc in en nacin, da je ona na prvem mestu. Za vse drugo ji ni mar. Tako zelo je prevzetna, da po pol leta pride k tebi na obisk, spi do dvanajstih, se zbudi, nejevoljno vprasa zakaj se ni kosila in gre nazaj v posteljo, do kosila. Pri kosilu vsa zivcna caka, da bo lahko napolnila kroznik in nerga zakaj mora med jedjo poslusat pomivalni stroj in njegovo ropotanje. Tako prijateljico po dolocenem casu vrzes ven iz stanovanja. Stirikrat zapored. Ob pol treh zjutraj.

Druga, malo manj sebicna ampak na nek nacin bolj hinavska, pride k tebi, se malo razjoka, jo potolazis, pa sama skuha kosilo in se imas fajn z njo. Ko ti gre pa na jok in jo mogoce potrebujes, pa v bistvu nima casa, ker se ponavadi uci (s kakim prijateljem, doma, v njeni postelji (ne me sprasevat, kaj se uci, nocem vedet)). Take prijateljice niti ne rabis ven iz stanovanja metat, ker gre kar sama. Odide in se skrije pred svetom, ker se isce in isce se od kar jo poznas, bluzi sem ter tja v iskanju nevem cesa. Ko se ji pa zdi, da je nekaj nasla, se zaleti na ravnost v to, je popolnoma srecno bitje (vsaj sama v to verjame), vse dokler ne opazi, da se je zaletela v trd zid in da ima ze nekaj casa busko na glavi. Potem se pa spet odide iskat in te odklopi. Kako dolgo se bo iskala, pa ne ves in ti je pravzaprav ze vseeno. Ko bo spet prisla nazaj, se bo pa obnasala, kot da se nic ni zgodilo.

Ja, to sta dve moji prijateljici. Se bolj hecno je to, da jih ne izbiram sam ampak se kar najdejo. Obe imata to lastnost, da, ce se jima nisi sposoben postaviti po robu in uveljaviti svoje volje, potem te poteptata in svoje komplexe zdravita na tebi. Izpijeta ti vso energijo. No jaz se jima ne pustim, zato me prva ne mara prav prevec, druga pa do mene goji neko cudno strahospostovanje (evil laughter). Oboje je precej hecno.

Katera je boljsa? Do nedavnega sem verjel, da tale druga, ker malo bolj realno in trdno stoji na tleh. Ampak v bistvu ne. Obe sta nekje dalec, dalec od realnega sveta in do konca svojega zivljenja ne bosta prisli nazaj v ta svet, ostali bosta tam. Kjerkoli pac sta. Skoda, ker sta v bistvu v redu punci.

Jaz si pa vcasih zelim, da ne bi bil tak flegmatik in bi malo drugace gledal na svet. Da bi se lahko s svojimi problemi nekomu obesil na vrat in malo jokal. Ne pa da resim 3/4 stvari v desetih minutah, ostalo cetrtino pa v petnajstih. Potem pa Gaby tarna, da ji nic ne povem…

…. je ubergeeky.

Podvig in poizkus prenosa dela poslovanja na Linux platformo je zacel brcat malo bolj kot obicajno. Kar nekaj ljudi se je javilo, da bi pomagalo pri razvoju. Nekaj jih je, ki bi zadevo sprobali. Fino. Se ze veselim, pa tudi nekaj energije mi je dalo, da zadevo peljem naprej. No ce mi uspe in se uresnici moj CunninPlanTM, potem bo to ultra groovie.

…. Takole preden clovek zaspi, dostikrat premleva dogodke minulega dneva (no, jaz ne, ponavadi, tistih 20 sekund preden zaspim (ponavadi ne rabim vec, vprasajte Gaby, ce ne verjamete) poslusam Zunkota, ki sredi noci lazi naokrog).

Premlevanje dneva, nevem, tega nisem nikoli pocel, morda zato ker raje meljem hrano v ustih.

Ampak, drugic o tem. Oci mi skupaj lezejo bom najbz pmcasi ndha

(tukaj se je zapis koncal. Ocitno me je zmanjkalo sredi pisanja… Mnja, se zgodi. Tole objavljam takole, post mortem, zgolj za zabavo.)

Z Jakobom in njegovim super-duper vozickom smo bili v lekarni in trgovini. Na poti nazaj je mali zaspal, meni pa dal mozost, da ga zbudim (kar ne bom naredil), da se naprej hodim naokrog in zmrzujem ali pa, da se vsedem na tale kup zelezja in lesa, ki je bil vcasih precej bolj podoben klopci kot zdaj in da zmrzujem pred bajto. Odlocil sem se za slednje. Ce ze zmrzujem to rad pocnem v blizini svojega doma. Tako me greje vsaj misel na radiator, ki se nahaja priblizno osem metrov stran od mene. Saj eden je se blizji ampak ta je sosedov in ne steje.

Tole pisanje je z napol ledenimi prsti precej tezko. Skoraj nemogoce. Humm, pravkar se je mimo mene pripeljal tovornjak poln orjaskih cvetlicnih loncev. Zdaj pa ritensko vozi k bloku cez cesto. Zanimiva rec (Jakob je vmes pogledal, poskilil in zdaj spi naprej).

Zakaj naslov bratje in sestre? Jakob dobi brata ali sestro. Ne vemo se.

Hec, a ne?

Clovek takole sedi v stolu (pisarniskem, ki sicer stoji v dnevni sobi (kaj pravzaprav doloca namembnost pohistva? Ime? Ne, ker po cestah se vozi precej ‘off-road’ vozil pa niso ravno dol s ceste…) in ne v pisarni, kot bi clovek predvideval.) in poiskusa spraviti spat otroka, pardon, sem ga poizkusal in mi je uspelo. Ze tretjic danes. Sedaj spi meni v narocju, po kakem pol urnem besnem poskakovanju po kavcu v dnevni sobi in mrmranju (saj bi pel, pa sem brez glasu, sem bolan in po mojem grlu dela trojni salto ena britvica) partizanskih pesmi, opernih arij, popevk in izstevank mi je uspelo. Zal mi je, da sem pri tem do onemoglosti maltretiral Gaby in da je sploh morala vstajat zaradi tega. Lahko samo upam, da bo jutri bolje. Kaj je z malim? Pojma nimam, zdravnica pravi, da nic hujsega. Pa saj ji verjamem, samo zakaj hudica se je drl skoraj od devetih zvecer do zdaj? Gaby pravi, da mu zgornja dva zoba najbrz rasteta. Ko bi vsaj.

Takole pocasi pride clovek do dileme, kako do kavca brez da tamalega ne zbudim. Evo, dragi sine, moj preljubi Jakob, ko in ce (mogoce bolje, da ne) bos to kdaj bral, si zapomni, da sem ratal precej vesc vseh opravil z cca osmimi kilami v eni roki, tudi tistih malo bolj intimnih (ne, ni sex, bozos!), ko si vztrajno metal dudo v sekret (jaz sem jo pa pral v pomivalnem stroju) in se sploh zabaval v nastali situaciji.

No se vedno sem rahlo v dilemi kaj pravzaprav narediti. Desne roke pa skoraj vec ne cutim.

No, pa saj ne jamram, le kratkocasim se. Grem izvest nek manever. Ce uspe bo to moj zadnji post ‘danes’, v nasprotnem primeru pa pridem nazaj tezit…

4kB on the cell phone keypad? I must be crazy or sick… Both?

Cas je, da tudi jaz napisem par besed o tem nesrecniku. Ma ne, ne bom pisal o njem, pisal bom o onih drugih, ki o njem pisejo in govorijo.

Tako zelo preprosto povedano, da bo vsak razumel.

Kaj pri kurcu vas briga kaj clovek pocne?! Pa naj ima svoj harem, naj se gre gay orgije in naj fura nezvestobo do konca in naprej, ce mu pase. Sluzbeni telefon? Drzavni? Ki ga VI placujete z VASIMI davki?

Ena beseda: BONITETA

Ta telefon mu pripada, lahko cele dneve klice 090 stevilke in ga 3/4 dneva drka. Za to boniteto placuje mesecno nadomestilo, tako kot tudi za sluzbeni avto, ce ga ima. A zakaj mu zaradi tega noben ne tezi? Da je sel prejsnjo nedeljo k tasci na obisk z VASIM denarjem? NEZASLISANO!

Tako boniteto placuje vsak, ki ima sluzbeni telefon. Vsak. Tudi poslanci.

Zacnite se ukvarjat s svojim zivljenjem, raja debilna zafrustrirana. Retardirani idioti.

PS:
No, da se takoj popravim. Aurelio ni placeval bonitete, torej sluzbenega telefona ne bi smel uporabljati za privat stvari. Naj ga ‘lincajo’ zaradi tega, ker je zapravil tri jurje nasega denarja! Zahtevam linc, javni!

Hm, Drnovska niso lincali zaradi aviona, pa bi ga lahko… Hecno.

Jakob ima blazen fetis, da vlece kable. Take ‘v katerih je not’ elektrika. Ko ga v dnevni sobi postavim na tla, je prva stvar, ki jo naredi orientacija in potep po vseh stirih do kablov. Potem pa cufanje in vlecenje.

Glasno mu recem ne in ga potegnem stran (priblizno trikrat na minuto), probal sem tudi z ‘pretepanjem’. Torej z roko sem ga ene parkrat ‘udaril’ po njegovi roki, ki je drzala kabel. Rezultat? Divji smeh. Njegov, ne moj.

… je tokrat na -19 stopinj. Brrrr