Kdaj postanejo otroci preračunljivi in tako brihtni, da že vnaprej vedo kaj je potrebno povedati staršem, da si, po domače rečeno, zavarujejo rit. V nekaterih primerih celo dobesedno! 
Pri štirih letih zagotovo, saj ti kmalu po tem, ko jih naženeš umivat zobe pred spanjem mala smrkljica reče:
“Mamica, jaz sem si zobke že umila, samo se je ščetka že posušila!”
Se spominjate Vzgojiteljice Maje? O njej sem enkrat že pisal, skoraj tri leta je od tega.
Prejšnji zapis sem, med razmišljanjem kaj naj napišem, kar dvakrat prebral, pa še vedno ne vem kaj naj napišem. V življenju se človeku marsikaj pripeti in zgodi. Maji se je za nekaj časa ustavilo srce, kar je pustilo posledice. Danes je Maja slepa in v invalidskem vozičku, iz dneva v dan pa potrebuje precej pomoči od ljudi okrog sebe. Njen vsakdan bi bil precej lažji, če bi imela sobo, ki bi bila narejena posebej zanjo.
V vrtcu Otona Župančiča, kjer je Maja delala, so se odločili pomagati pri gradnji Majine sobe. Pri Rdečem Križu je tako stekla dobrodelna akcija zbiranja denarja za Majino sobo.
Pomagajte, če lahko:
OZ Rdečega križa
Partizanska ul. 21
2310 Slovenska Bistrica
TRR: 0443-0000-0433-025
Sklic: 400
Namen: humanitarna pomoč za Majo Kostovo
Nekaj več o celotni akciji si lahko preberete v skupini, ki je nastala na Facebooku in po lokalnem pohorskem časopisju.
Veliki Kit bo za pomoč zaprosil Velikega Brata in dasiravno se tega ne počne na tem blogu, bo budno Bratovo oko pazilo na vse skupaj. Torej, brez sranja med komentarji.
Se vam je to pogosto zgodilo? Meni kar precejkrat. Včeraj sem pa opazil, da ima tudi Jakob obuti dve različni nogavici. Ena je bila povsem normalna, druga pa takšna malo bolj debela z gumijastim, nedrsečim podplatom.
BigW: “Jakob, glej dva različna štumfa maš obuta, daj pejt še tadrucga iskat.”
Jakob: “Ati no! Če vem, da mam tko. Lej, s tem se drsam (dvigne v zrak nogo z navadno nogavico) s tem pa pol bremzam (dvigne v zrak še drugo nogo).”
BigW: “Aja.”
Fotr, kaj pa ti veš. Potem je še spal z dvema različnima nogavicama. Verjetno zato, če bi moral v spanju kaj bremzati …
Otroke je potrebno usmerjati že od samega začetka, resnično. Ne v tem smislu, da jim točno dopoveduješ kaj in kako naj to počnejo in jim prodajaš svoje ideje o vsem po vrsti in jim vcepljaš lastno preprišanje. Bolj v smislu, da jim daš pravilne smernice in jih pripraviš, kolikor toliko spodobno, na kruto življenje v tem krutem svetu.
Meni je Jakob že povedal (pri svojih petih letih, lepo prosim), da bi rad delal računalniške igre, ko bo velik in tri četrt starševanja je uspešno opravljeno, mar ne?
Danes pa je Jakob prekosil tudi moja pričakovanja. Najprej ga je zanimalo od kje pridejo dojenčki, pa sem mu razložil. Potem, ga je zanimalo od kje pridejo kužki in sem mu tudi to razložil. Na koncu ga je zanimalo kako se kužki rodijo in po razlagi, da se kužki rodijo tako kot se rodijo dojenčki in da jih rodi pasja samica.
In ko sem si že počasi pripisoval zasluge za to, da sem pet letnika naučil osnove reprodukcije in spolnosti me je slednji rahlo presenetil z njegovim odgovorom.
“Ja, ati. To vem. Ampak od kje je pa prišel prvi kužek???”
Vesel sem, da bom lahko otroka pobliže spoznal z njegovo sveto nudljavostjo!
PS: Ima kdo kak predlog za kakšno pametno slikanico o evoluciji?
Jakob je privlekel en star CD od nekje.
“Ati kaj tu gor piše?”
Niti pogledal nisem, sem rekel, da je naslov enega filma. Tamaledva se namreč igrata z enim kupom starih CDjev.
“Katerega filma pa?”
Počasi obrnem glavo in pogledam CD: “Ultimate Guide To Anal Sex 2/2″1.
“Uhm. En film je gor Jakob.”
“Ja kateri??? Kako je pa naslov, kaj piše gor”
“En angleški film je gor, težko ti prevedem.”
Oh ja …
Zadnjič sem s tamalima dvema igral Monkey Island 2: Le Chuck’s Revenge. Pa sem pozabil kako se znebiš vratarja v ‘hotelu’, da lahko prideš v Largotovo sobo, kjer mu potem ukradeš lasuljo in nastaviš vedro blata nad vrata. Vem, priznam, sramovati bi se moral tega.
Torej, po otoku sem brezglavo hodil sem ter tja in že skoraj obupal nad celotno zadevo in šel iskat nek Walkthrough, ko se je oglasil Jakob:
“Ati, a ne moreš na računalniku poiskat kako se to naredi???”
Ja, moj pet letni sin mi je rekel nej grem googlat. Na srečo mi ni bilo treba googlati, sem se rešitve spomnil, me je pa cela stvar kar fascinirala, čeprav bi se moral teh reči že navaditi.
Otroci zaradi svoje radovednosti in sposobnosti učenja sledijo tehnologiji brez kakršnih koli težav in jim dojemanje novih stvari ne predstavlja težav. Naši stari starši so imeli težave pri uporabi tistega zemeljskega telefona, naši starši imajo težave z računalniki. Vsekakor ne vsi, saj nekateri stari starši prav uspešno uporabljajo internet in še marsikatero drugo moderno čudo. Nekje povprečje pa je, da starejši kot si, težje dojemaš in spremljaš tehnološki napredek civilizacije.
Sprašujem se s čim bomo mi imeli težave, če sploh s čim? Od parnega stroja, elektrike in mikro procesorja naprej ni bilo nekih velikih revolucionarnih odkritij, ki bi svet postavili na glavo. Obe zgoraj omenjeni pripravi in pojav so precej spremenili naš način življenja. Nas čaka kakšna taka prilagoditev? Procesorska moč se povečuje, naprave postajajo vse manjše in hitrejše ampak vse se dogaja z evolucijsko hitrostjo, nikjer na vidiku ni nobenega večjega skoka in pri vsem skupaj nas omejuje še trapasta fizika. Potovali ne bomo hitreje od svetlobe, mogoče se nam pa obeta kak transporter ali pa vsaj replikator.
Dajmo stiskati pesti, jaz ne bi bil rad dedek, ki ga vnuki ne bodo ničesar pametnega naučili. 
Poznamo vse vrste varušk. Stare, mlade, bolj izkušene, manj izkušene. Take, ki znajo z otroci in take, ki znajo malo man j z otroci.
No, najina varuška je tiste vrste varuška, ki pošlje SMS: “A mi povesta kaka je koda za porniče na TV?”
Čista zmaga!
Otroka norita zunaj in se igrata. Divjanje okrog hiše eden za drugim in vzklikanje. Midva z Gaby sediva pri mizi in nekaj debatirava. Začel je Jakob, nadaljevala je Ema.
“Jaz sem spiderman!”
“Jaz sem pa superman!”
“Pripravimo orožje!”
“Pripravimo orožje!”
“V napad!”
“V napad!”
“Ne me fukat!”
“Ne me fukat!”
?!!?!??!?
Je med sedenjem na pultu in tiščanjem noge psici pred gobec, rekla Ema.
Siol ima za gledanje televizije eno tako veliko škatlo, ki ji rečejo Sagem komunikator. Z njo se lahko spremlja tako Siol TV, kot tudi Siol TV Plus. Nova verzija SiolTV programske opreme, ki omogoča snemanje oddaj, video na zahtevo in podobno…
No, danes sem odkril eno majhno pomankljivost te škatle. Ta škatla se včasih obesi ampak ne čisto, obesi se tako, da display spredaj ne dela, crknejo tudi menuji ampak daljinec še deluje in tudi programe se da menjati. Zato pri takem crkotu škatle ne ugašam. Prižiganje traja kar precej časa1 in zato škatlo ugasnem samo takrat, ko res crkne in ne deluje menjavanje kanalov.
Jakob in Ema sta že dovolj stara, da znata sama prižgati televizijo, sama preklopita INPUT na televiziji, da lahko gledata SiolTV in sama znata menjati kanale ter uravnavati glasnost programov. Priročno za nedeljsko jutro, ko z Gaby ne vstaneva ravno ob sedmih zjutraj. Tako kot danes.
Danes sta Jakob in Ema odkrila še eno pomankljivost Siol TVja. Takrat, ko se obesi in LCD zmrzne, takrat crkne tudi preverjanje dostopa do zaklenjenih programov. Zaklenjeni programi pri nas doma zahtevajo štirimestno številčno kodo, ki jo otroka ne poznata in je niti ne znata vpisati. Možnost, da bi kaj takšnega storila po nesreči je res mizerno majhna.
Zjutraj, po tem, ko sem že vstal in sta otroka jedla zajtrk smo bili dogovorjeni, da lahko še malo gledata televizijo, jaz sem pa hackal hackintosha. Malo pred dirko Formule 1, ki se je začela ob 9:00 pridem v dnevno sobo in otroka gledata Free X TV. Po takojšnji intervenciji je Jakob začel kuhati mulo, Ema se je pa drla kot zverina, da hoče naprej gledati in da ne bi smel prestavit, ker sta to gledala!
ZOMG, WTF! Koliko časa? Maximalno dvajset minut, ker sem bil dvajset minut nazaj spodaj, verjetno pa manj, ker sem vmes še slišal risanke. No, zaradi vsega skupaj si ne sekiram kaj preveč in o kakšnih hujših psihičnih posledicah ne razmišljam. Cela stvar je precej hecna, zanimiv bug, kako zaobiti preverjanje gesla in prosti dostop do prepovedanih vsebin. Luštno! Otrokoma sem pa povedal, da so nekatere stvari, ki še niso za otroke in jih otroci ne smejo gledati.
Kasnejši pogovor pa vse skupaj naredi huronsko smešno:
Jakob: “Ati, kaj so delali na televiziji danes, ko sva gledala in si ugasnil?”
BigW: “Ermm, ugh, veš, za takšne stvari je težko povedati, ker še ne bi razumela, sta mal premajhna.”
Jakob: “Aja.”
Ema: “Jaz pa vem kaj so delali.”
Jakob: “Ne, pa ne veš.”
BigW: “Ja, najbrž res ne veš.”
Ema: “Ja pa vem! Dojenčka so ven dajali!”
Jakob: “Ne pa niso! To se ne dela tako, ati ne da niso dojenčka ven dajali?”
BigW: “??!?!?????!!!!! Erm, uhm ja… lih kontra.”
Ema: “Ati, no povej, da so dojenčka ven dajali.”
Jakob: “Neeeeee.”
BigW: “Ja, saj najbrž so pa res dajali ven dojenčka.”
Ema: “No vidiš Jakob, sem ti rekla!”
Jakob: “Ja, prav noooo.”
BigW: “A bi šli ven na trampolin?”
Powered by WordPress