Prigode Kita in ostalih sesalcev

Tue, 26.08.2014

Deset let je minilo …

Filed under: Osebno — BigWhale @ 09:21:24

V bistvu bo čez tri dni že deset let in en mesec.

Marsikaj sem zapisal v teh desetih letih in ko takole, med bolščanjem v block cursor1, razmišljam o vsem skupaj, o dogodkih, pravzaprav o prigodah, si ne morem pomagati, da mi ne bi bilo kar malo žal, da sem vso tole pisanje praktično opustil.

Zaradi spama sem se odločil ugasniti komentarje na stare objave. Mogoče ne bi bilo slabo, če bi si omislil en Captcha filter, kjer bi ljudi spraševal koliko je pet plus pet ali pa koliko je kvadratni koren iz -5.

Torej, drage Prigode, vse najboljše za deset let. Poleg mojih otrok je tale blog edina stvar, ki sem jo tako dolgo uspel obdržati pri življenju2. Še na mnoga leta in šele pri kakšnih 95ih imajo Prigode moje izrecno dovoljenje, da preživijo moje otroke. :)

PS: Ampak letos sem pa uspel prehiteti Had-a. :))

  1. Block cursor je utripajoč znak v konzoli terminala, vanj pa se bolšči takrat, ko poženeš izvajanje neke skripte, ki ne da nobenega outputa od sebe.()
  2. Pišoči je samoumevno vključen.()

Thu, 17.05.2012

Sušilec je spet crknil.

Filed under: Osebno — BigWhale @ 12:43:20

SPET!

Cez nekaj dni boste verjetno brali o pokolu v neki Velenjski tovarni. To je samo zato k to jebeno velenje ni več titovo! Če bi blo titovo bi stroji ZIHER delal!

Tue, 27.03.2012

Pokvarjen pralni stroj. Spet.

Filed under: Osebno — BigWhale @ 13:59:37

Tole sem ravnokar poslal na veliko mailov. Grozn. Res.

Spoštovani,

ravnokar je od mene odšel vaš serviser. Po okvirni oceni 166 EUR za popravilo pralnega stroja, sem ga odslovil. Nad serviserjem nimam pripomb, saj svoje delo vedno opravi korektno, vestno in hitro. Težava je le v tem, da ga bom verjetno povabil na svojo rojstnodnevno zabavo, ker je postal že vsaj družinski prijatelj, če že ne član družine.

Naj začnem na začetku. Doma imam naslednje Gorenje proizvode:

– pralni stroj WA64163, ART: 102804 SER: 61230245
– sušilni stroj D62324, ART: 195150/02 SER: 84330173
– mikrovalovna pecica, stevilk ne vem, so skrite zadaj

Pralnemu stroju je lani novembra potekla garancija in danes je bil serviser pri meni že drugič. Kupil sem slovenski proizvod, slovenskega podjetja, ker se mi zdi, da je prav, da podpiram našo industrijo. A vendar, na tem pralnem stroju so bili opravljeni sledeči servisni posegi:

– menjava elektronike
– menjava ležajev bobna
– ponovna menjava ležajev bobna
– menjava grelca vode
– že tretja menjava ležajev bobna
– ponovna menjava grelca vode (po poteku garancije, cena okrog 47 EUR)

Sedaj je stroj spet pokvarjen in okvirna ocena za popravilo elektronike je 166 EUR. Skupaj torej 213 EUR izven garancijskih popravil. Glede na to, da danes za 340 EUR dobim pralni stroj s podobnimi zmogljivostmi [1], kot jih ima sedanji stroj, se resno sprašujem o smiselnosti servisiranja tega stroja. Skrbi me pa tudi
kvaliteta vaših izdelkov na splošno.

Sušilni stroj je bil servisiran že dvakrat zaradi iste napake, pri vklopu je izklopil stikalo FID, ker je prišlo do kratkega stika nekje v notranjosti stroja.

Mikrovalnovna pečica je najprej ostala brez žarnice, nakar se je pokvaril tudi ventilator za hlajenje magnetrona. Ker je izven garancije se mi že samo klicanje serviserja zdi izguba časa, kaj šele, da bi pečico sam vozil na servis.

Vsi našteti servisni posegi so bili opravljeni korektno in brez zapletov, vendar se težko odločim za nov servisni poseg, ker hkrati začnem takoj odštevati čas do naslednjega posega.

Že prejšnji sušilni in pralni stroj sta bila od Gorenja, sedaj pa sem povsem izgubil zaupanje v nekoč kvalitetno blagovno znamko, katere stroji so prali tudi moje plenice. Vem, da sem kot potrošnik svoje možnosti, ki vam jih predpisuje zakon, že izčrpal, kljub vsemu me zanima kako se lahko moje zaupanje v blagovno znamko povrne?

[1] – Pralni stroj Zanussi, garancija prav tako pet let

http://www.gospodinjski-aparati.si/aparati/artikel/24610/

Thu, 15.03.2012

Ste prebrali Družinski Zakonik – DZ? Jaz sem ga.

Filed under: Starševstvo — BigWhale @ 10:01:25

Nasprotniki družinskega zakonika imajo ogromno argumentov proti zakoniku. Večina argumentov pa izhaja iz napačne interpretacije zakonov, površnemu branju in nerazumevanju zapisanega besedila. Na žalost se te napačne interpretacije še dodatno izkrivlja in prireja, predvsem z namenom vzbujanja občutka krivde in strahu pred izgubo otroka.

“Vegetariancem in tistim, ki ne bodo hoteli cepiti otrok, bodo otroka odvzeli!”
“Ce se bo nekomu zdelo, da stars grdo ravna z otrokom, ga bodo s policijo prisli iskati!”

Podobnih izjav je polno in marsikdo je ravno zaradi take napačne propagande proti zakonu.

Bom šel kar po vrsti:

159. člen pravi, da je pri izbiri ukrepov potrebno upoštevati dve načeli. Izrekanje ukrepa pri katerem bodo starši imeli najmanj omejitev pri izvajanju starševske skrbi in predvsem, izrekanje ukrepa pri katerem otrok ne bo odvzet staršem, če bo ukrep zadoščal zadovoljivo zavarovanje koristi otroka.

160. člen pravi, da je otrok ogrožen, če je že utrpel škodo ali pa če je zelo verjetno, da bo utrpel škodo.

Ta člen se večkrat uporablja pri argumentiranju odvzema otroka v primeru za vračanja cepiva. Tako kot velika večina nasprotnikov zakona, tudi jaz nisem odvetnik in je tudi moja interpretacija precej laična, bom vseeno poizkusil s primerom. Če oni, lahko tudi jaz, a ne?

V primeru, da starš ne da cepiti otroka, otrok ni bistveno ogrožen in ni neke resne skrbi, da je trenutno zaradi tega ogrožen. Policija ne bo nikomur trkala na vrata in tudi filmskih scen z odzvemanjem otrok ne bo. A slika se povsem spremeni, v primeru pojava večjega števila okužb z neko boleznijo proti kateri se cepivo zavrača. Recimo mumps, če se v Sloveniji pojavi bistveno povečano stevilo okužb z mumpsom, potem je zavračanje cepljenja proti mumpsu precej bolj nevarno in zaradi tega obstaja velika nevarnost, da otrok utrpi hujšo škodo.

Ukrepi za varstvo koristi otroka so: nujni ukrep, začasne odredbe in ukrepi trajnejšega značaja. Pa poglejmo kaj je potrebno za nujni ukrep, pod katerega spada tudi odvzem otroka v spremstvu policije.

Postopek o odločitvi o nujnem ukrepu (torej, presoja a je nujni ukrep potreben ali ne) se lahko začne, če je za nujni ukrep podal predlog otrok, ki je dopolnil 15 let ali eden od staršev, ki mu predhodno ni bila odvzeta starševska skrb.

Ne sosed, ne zdravnik in ne nek naključni mimoidoči, ki si je privoščil šalo na tuj račun. Po vrhu vsega, nujen ukrep lahko traja največ šest dni. Center za socialno delo pa mora v roku 48 ur podati predlog za za izdajo začasne odredbe o odvzemu otroka.

Omenja se tudi 176. člen, ki odreja odločitve o zdravniškem pregledu ali zdravljenju otroka. Sodišče lahko tak pregled ali zdravljenje odloči v primeru, ko je ogroženo otrokovo življenje ali pa je huje ogroženo njegovo zdravlje.

Tukaj je primer s cepljenjem identičen, kot pri zgoraj omenjenem 160. členu. ampak bom podal drug primer. Starši otroka so vegani in otroka prehranjujejo po svojih prepričanjih. Tako veganstvo kot vegetarianstvo lahko brez težav zadosti vsem prehranjevalnim potrebam organizma. Na žalost niso vsi vegetarianci in vegani enako dobro izobrazeni o prehranjevanju in takšnemu človeku se lahko zgodi, da zaradi napačnega prehranjevanja ogrozi zdravje otroka. To se je že dogajalo pri nas in zaradi malomarnosti staršev, ne samo staršev, da se razumemo, je umrl otrok.

Predstavljajte si primer otroka, ki ga v bolnišnico sprejmejo zaradi podhranjenosti, slabokrvnosti in težav s prebavo. Starša od otroka pa ves svet prepričujeta, da je z otrokom vse v redu in da ni nič narobe, če se otrok prehranjuje samo s presno prehrano. V takšnem primeru obstaja utemeljen sum, da se otrokovo stanje ne bo izboljšalo, ko bo prišel domov.

Potem so pa tukaj tudi ljudje, ki zavračajo medicinske posege in zdravljenje zaradi verskih prepričanj. Če otrok “razume” zakaj bo zaradi bolezni in zavračanja zdravljenja umrl in se veseli tega, da ga bo na “oni strani” nekdo pričakal, potem je nekaj HUDO narobe z vzgojo tega otroka in z vzgojo, ter preričanji staršev.

Odvzem starševske skrbi pa ureja 180. člen. Spet, te stvari se ne bodo dogajale s filmsko hitrostjo in brez konkretnih razlogov za odvzem te skrbi. Vegetarianstvo je v tem primeru banalnost s katero se ne bo nihče ukvarjal. Prosim, razumite to.

Ljudje iščejo zarote tam kjer jih ni. Le kaj bi imel nekdo od tega, da bi vsiljeval način prehranjevanja? A je lobij slovenskih klavnic in slovenske mesne industrije za vsem skupaj? Farmacevtski lobij pa pri cepljenju? Nadzor in kontrola nad državljani? Nadzor česa, tega kar pojemo?

Bodite razumni, lepo vas prosim.

Tue, 06.03.2012

Ciciban in dva očka

Filed under: Pisarije — BigWhale @ 20:28:03

Pravljica se nekaterim ne zdi nek literarni presežek in v bistvu tudi ni. Je pa tista pravljica takšna, kot so vse druge pravljice v Cicibanu. Nam je grozna in trapasta, ker je napisana za majhne otroke. Na koncu pa pravljica pove otroku, da obstajajo tudi družine kjer imajo otroci dva očka ali pa dve mamici. V očeh mnogih je to narobe, nenaravno in nenormalno.

Priznam, res je neobičajno in redko. Ampak nenaravno? In nenormalno? Na svetu so starši, ki imajo več izkušenj s starševanjem, kot jih imam jaz, ker imajo dalj časa otroke in ker imajo več otrok kot jaz. Mogoče so se celo izobraževali v tej smeri. Tisti so sploh brihtni. No, kljub vsemu sem prepričan, da otroci potrebujejo primerno vzgojo in precej starševske ljubezni. Vzgoja je subjektivna stvar ampak verjamem v to, da se vsak starš (z redkimi izjemami), za svoje otroke trudi po najboljših močeh.

Tukaj je potrebno takoj izbrisati razliko med biološkimi in ne-biološkimi starši. Če naredimo razliko na tem mestu, potem je treba takoj razmisliti o tem, da posvajanje otrok ni pametna ideja in je takšno početje potrebno prepovedati. Če je razlika med biološkimi in ne-biološkimi starši. Ampak, preko te faze smo že šli, mar ne? Posvojitve se dogajajo tudi v živalskem svetu in to ne tako zelo redko. Torej ne-biološki starši niso nič nenavadnega.

Nov Družinski zakonik nikjer ne omogoča, da bodo isto spolni pari kar naenkrat začeli masovno posvajati otroke. Trenutni družinski zakonik je brca v koleno isto spolnim parom, ki si tega dejansko želijo. Zakonik jim tega ne omogoča. Verjamem, da takšnih parov ni prav dosti in da je pravzaprav narobe, da jim tega ne omogočimo.

Nov družinski zakonik poskuša urediti stanje nekaterih družin, ki že živijo med nami. To so družine, kjer sta starša istega spola in je otrok biološki potomec enega izmed staršev. V primeru smrti biološkega starša tak otrok postane sirota. Se spomnite Jerice?

Je bla ena deklica,
sirota Jerica,
roke vse potrgane,
noge vse prebodene.

Od kod vsa ta matrenga
od pisane matere.
Je mačeha udarjala,
jo glih po lobanjici.

Se krvca ji vsa strdi,
pa Jerica obleži.
Prišla je k nji ranjica,
ta prava nje mamica.

Ji kušnila laseke,
jo nesla k zvezdicam,
Oj lalala,
jo nesla k zvezdicam.

Ti otroci, (sedaj sirote) bodo odvzeti enemu staršu, ki je z otrokom preživel že precej časa, ki je za otroka skrbel in ki ima tega otroka rad. Otrok pa ima rad tega starša. Vsi nasprotniki zakona se pogovarjajo o pravicah otrok in o zaščiti otrok. Prosim, dragi zagovorniki, povejte mi, kako boste zaščitili Jerico, da ji zlobna mačeha ne bo razbila lobanje?

Če se vrnem k Cicibanovi zgodbici, zgodbica s problematiko isto spolnih družin seznanja otroke v njihovi rani mladosti, da se jim to ne bo zdelo nič čudnega in drugačnega. Takšne družine so že danes realnost in vedno bodo prisotne. Morda bo celo kakšna več, ker se kakšna mati ne bo takoj vdala v usodo in se na vrat na nos poročila z moškim, ki ji je zaplodil otroka, morda celo brez njenega konsenza.

Otroke seznanjamo z vsemi vrstami drugačnosti že v rani mladosti. Tako kot jih seznanimo s tem, da v afriki živijo ljudje, ki so črni in da so ti ljudje prav tako ljudje, kot smo mi. Saj se še kdo spomni Juri Murija, mar ne?

Petdeset let nazaj (približno) so se ljudje zgražali, kako se lahko piše o tem, da ima neko belo mamo in črnega očeta. Tudi tisto takrat ni sodilo v ciciban. Ne samo, da ni sodilo v ciciban, v ciciban tudi ni sodila zgodbica o tem, da je nek črnec, ki se je peljal z avtobusom, sedel na sedežu, namesto, da bi vstal, ko je na avtobus prišel belec, ki se ni imel kam vsesti. Še kake tri desetletja nazaj bi bila zgodbica o ženski, ki je šla na volišče in oddala svoj glas prav tako bizarna, nenormalna in nenaravna.

A vendar, če se takšne zgodbice ne bodo pisale in če se kdaj pa kdaj kakšna gospa ne bo blagovoljila vstati in odstopiti svojega sedež komu drugemu, potem bomo vedno zatirali pravice neke manjšine, ki bo trpela na račun večine, samo zaradi nekih načel in zaradi tega, ker se je vedno tako počelo. Bodimo raje veseli, da je dovolj, da se kdaj pa kdaj napiše  kakšna zgodbica in da nam ni treba iti na Trg Republike stati pred tank, ki mu poveljuje krvi željni poveljnik z nogo na pedalu za plin (pa pustimo, sedaj to, da poveljnik nima noge na plinu v tanku …) .

 

Mon, 20.02.2012

Anja Tomažin mora na shujševalno dieto …

Filed under: Pisarije — BigWhale @ 22:44:59

… vsaj tako poroča pozareport.si. Bistvo članka, ki ga tule sicer ne bom linkal, ker si takšno pisanje ne zasluži linka, kar sami ga zgooglajte, je sicer nekaj povsem drugega. Gre za prav zabavno tarnanje užaljenega možakarja (ki se ima za nekega reporterja, novinarja, poročevalca, ki piše, … pazite sedaj tole … Blog o zakulisju Slovenije!) čez oddajo v kateri ga nihče sploh ni omenjal. Hah! Prav bizarno.

Pojdimo lepo po vrsti, tole je bilo zapisano. Sem kar screenshot naredil, da ne bo kdo potem kaj umikal slučajno. Sliko sem pa shranil v oblaku (to je dandanes popularno).

Facebook, nam danes servira tole sliko Anje:

Anja Tomažin

Za tiste, ki ne vedo, Anja je tista na desni. Resnično, a se vam zdi, da bi takšna ženska morala shujšati!?! V kaj hudiča??? Jest bi ji še sendvič z zaseko kupil (ali kaj podobno obskurnega, Premium Tünka, recimo), da jo mal poredim. Ne pa da bi jo pošiljal na shujševalne kure!

Verjetno ima Bojan Požar malo izkrivljeno perspektivo o tem katera ženska je debela in katera ne. Toliko časa je živel (morda še živi, kaj pa vem) z Barbaro Drnač (sem iskal kakšno novejšo sliko, pa nisem našel nič pametnega), ki ima postavo, kot malo bolj debel obešalnik za cunje. Ja, v primerjavi z njo je Anja verjetno res prav nemarno debela, mar ne? Morda bi pa za oblikovanje svoje postave morala uporabiti Butt Shaper?

 

Wed, 30.11.2011

Volitve 2011 – predvolilno mesarsko klanje

Filed under: Pisarije — BigWhale @ 23:17:45

Tale naše predčasne volitve1 in predvolilni boji počasi dosegajo vrhunec. Takorekoč je vse skupaj preseglo meje biblijskih razsežnosti (biblical proportions). Resnično, presegle so se praktično vse meje dobrega okusa in vse skupaj je že tako daleč, da bi se še mrliškim oglednikom obračal želodec.

Začelo se je s kazanjem s prsti. Ti nisi naredil tega, ti nisi naredil onega, ti si mi samo metal polena pod noge, kaj polena, cele kovinske sode, ti nisi izpeljal one reforme, ti se nisi zavzel za pravice onih. Samo po sebi ne bi bilo nič hudega, če se medstrankarskim obrekovanjem ne bi pridružili še novinarji. Sem hotel napisati ‘z vsemi žavbami namazani novinarji’, pa izgleda, da je edina žavba s katero so namazani, povsem navaden medicinski lubrikant. Verjetno so ga pokupili na hektolitre … Vsaj tak občutek dobi človek, ko bere vse te predvolilne sestavke in gleda prispevke po televiziji.

Potem so se začele vlačiti ven hiše, posesti, gozdovi, stanovanja, avtomobili, zapravljanje denarja, lastnega, državnega in tako naprej in tako naprej. Ni bilo dneva, ko ne bi prišla na dan kakšna afera.

Hecna stvar je, da človeka ob branju programov naših strank spreleti srh. Programi so si podobni in se v resnici ne razlikujejo tako zelo. In to je tisti srh, je mar stanje v naši državi tako slabo, da vsi vedo vsaj približno kaj je potrebno narediti, da se stanje popravi? Upam, da ne.

Navkljub vsemu je danes volilna predigra dosegla neko zelo nizko točko v celotni zgodovini naše precej mlade države.

Zgodili sta se dve stvari:

  • Na spletni strani www.partis.si objavijo novico, da je program SDS najbližje zaščiti Partisa, spletne strani namenjene predvsem izmenjavi filmov, nadaljevank, glasbe in drugih avtorskih vsebin.
  • Facebook umakne reklamo stranke LDS. Reklama je pozivala k sprejemanju manjšin, slika v reklami pa je prikazovala poljub dveh moških2.

Po vrsti. Nevem sicer kaj in o čem razmišljajo administratorji Partisa, v bistvu me niti ne zanima, ker se mi zdi, da nekdo, ki objavi takšen prispevek, na svoji spletni strani, ne razmišlja prav dosti. Kot zagovornik gibanja odprte kode3 se trudim maksimalno spoštovati avtorske pravice pri svojem delu in zabavi. Začuda hkrati ne podpiram dejanj, ki se jih gresta filmska in glasbena industrija, ne podpiram lobiranja pri piscih zakonov in mi naš slovenski zakon o varovanju avtorskih pravic ni prav blazno všeč. A takšne veleumne neumnosti, kot so jo zapisali na partisu, ne bi objavil v nobenem mediju.

Iz česa pa izhajajo in kje v programu SDS so zasledili kaj takšnega? Ne se truditi z iskanjem, SDS v svojem 10+100 svetem pismu nima nikjer omenjenih avtorskih pravic. Niti enkrat samkrat. Objava na Partisu je ena navadna laž. Hmmm, morda pa skrbniki Partisa izhajajo iz izjav poslanca Grimsa iz vrst SDSa. Grims namreč trdi, da bo vlada poslala vse mlade v zapor, če pa mladih ne bodo morali zapreti, bodo pa zaprli kar starše. Spoštovani poslanec Grims se morda res ne strinja z nekaterimi novo sprejetimi zakoni, tudi jaz se ne. Vseeno mi na kraj pameti ne pade, da bi izjavil takšno osnovnošolsko neumnost.

“Če v trgovini kaj ukradeš in te dobijo, potem bo moral tvoj ati v zapor!!!!”

Tako smo se strašili v osnovni šoli. Predragi uporabniki Partisa, nikar ne verjemite Grimsu, ker na žalost v resnici ne ve kaj govori. Ne bom trdil, da se svojega laganja in zavajanja zaveda, morda se ga ne, dopuščam možnost, da možakar v resnici ni tako brihten in ne ve povsem natančno kaj govori. Hkrati pa izhaja iz vrst stranke, ki je že znana po tem, da je ponarejala razne dokumente in papirje.

Pa da ne bom jaz samo govoril v tri krasne, bom spodaj pripel še sliki objave na Partisu.


 

Druga stvar. Umik reklame stranke LDS. Tole spodaj je dotična reklama. Sliko sem ukradel s Twitter profila Katarine Kresal.



LDS je na Facebooku objavila reklamo in v njej so promovirali ne-diskriminacijo manjšin. Takšnih in drugačnih. Facebook je reklamo umaknil na podlagi negativnih mnenj uporabnikov. Kaj to pomeni? Facebook omogoča, da uporabniki ocenijo oglas in ga označijo kot neprimernega. Se komu zgornji oglas zdi neprimeren? Tako zelo neprimeren, da bi si na facebooku vzel čas in ga dejansko označil kot neprimernega? Za umikanje oglasa je potrebno kar nekaj takšnih negativnih mnenj različnih uporabnikov in šele takrat facebook reagira in sporno vsebino tudi umakne.

Ostalo je še nekaj takšnih in drugačnih cvetk, ki se dandanes dogajajo in ob vsem skupaj razmišljam samo o tem, kako daleč nazaj ljudem seže politični spomin. Kaj bistveno dalj od treh let ne, če bi jim, bi marsikdo morda drugače razmišljal, kot razmišlja sedaj.

PS: Ne pravim, da so vsi drugi toliko boljši in toliko več vredni, daleč od tega ampak ne poslužujejo se vsi takšnih gverilskih taktik. Nekateri znajo prepričati s svojim programom in precej bolj moralnim pristopom. Dasiravno veljajo za nemoralne.

A sem omenil, da je v našem domačem kraju nekdo plakate SDja prelepil z N.Si plakati? No, pustimo to za drugič … :)

  1. Ne morem si pomagati, da ne bi ob tem pomislil na predčasno ejakulacijo …()
  2. tak, srbski poljub, na lice, hehe()
  3. open source movement()

Sun, 27.11.2011

Online igre za otroke in biserne ogrlice

Filed under: Starševstvo — BigWhale @ 10:51:38

Začelo se je pred nekaj meseci nekako takole:

“Ati, jaz sem včeraj igral eno igrico, kjer moraš eno punco po riti tepst. Je bla ful smešna.”

Danes pa je sledilo nadaljevanje:

“Ati, včeraj sem igrala eno igrico, kjer mora en fant luliko polizat. FFUUUUJ!!!!!”

Dear lord, good heavens, ZAKAJ NIMAM KLETI??? In kako hudiča naj sedaj zaščitim otroke pred takšnimi nemarnimi, grdimi in nespodobnimi packarijami?

Spominjam se, kako me je v prvem razredu soseda, ki je bila mogoče kako leto ali dve starejša od mene, vabila k njej domov in skupaj sva gledala tiste packaste revije, ki so jih doma skrivali pred otroci. Eden izmed spominov, ki mi je ostal, je komentar sosede na eno izmed slike:

“Glej kak se ji je pohcal po zizikah.”

Takrat seveda še nisem vedel, da je šlo za tipičen primer biserne ogrlice in da vse skupaj ni bilo lulanje. Je treba otroke ščititi, aktivno ščititi, pred takšnimi vsebinami? Ali pa je morda dovolj, da se z otroci pogovoriš in jim razložiš stvari ter potem upaš, da po teh vsebinah ne bodo več posegali? Emi je bilo kar jasno, da je bila igra, ki jo je igrala neprimerna in je rekla, da ne bo več gledala teh stvari.

Kako globoko naj gre zaupanje do otrok? Otroku lahko potem damo vtis, da verjamemo, da teh stvari ne bo več počel in ga potem vseeno nadzorujemo. Je to potem zloraba otrokovega zaupanja? Ali smo kot starši dolžni otroke ščititi pred temi nevarnostmi, ki na njih prežijo na vsakem vogalu?

Thu, 10.11.2011

Akviziterji, prodajalci od vrat do vrat …

Filed under: Pisarije — BigWhale @ 09:37:29

Ubrali so novo taktiko. Sedaj prideta dva možakarja, ki izgledata kot izterjevalca, te povprašata po imenu in potem pogovor poteka nekako takole:

“Ste vi ta in ta? Bi se lahko pogovorili?” (Rahlo zaskrbljeno sem študiral, če sem komu kaj dolžan, pa se nisem ničesar spomnil.)

“Ja, kdo ste pa vi? Kaj pa je?”

“Nekaj se imamo za pogovoriti, lahko stopiva naprej?” (Errr, mi je že bilo žal, da sem sploh odprl zunanja vrata.)

“O čem pa?”

“Samo par minut vašega časa potrebujeva. Vaš sin ima naročeno revijo Ciciban, pa imava ene informacije za vas.” (Aha, v tem grmu tiči, … err … akviziter?)

“Aja, kakšne pa?”

“Lahko stopiva naprej? Vam vse razloživa v parih minutah.” (Dvomim, tole ne bo šlo tako enostavno.)

“A mi ne moreta kar tle povedati za kaj gre?”

“Ne, ne moreva. Lahko stopiva naprej?” (Seriously? Pet točk za vztrajnost. Mogoče sta pa vampirja in lahko vstopita samo če ju povabim?)

“A masta knjige?”

“Ja, nekaj takšnega, ja.” (Kapitulacija, he he he.)

“Ne hvala.”

In odšla sta naprej, gnjavit naslednjo žrtev, ki se bo morda še bolj ustrašila in celo pomislila, da bosta gospoda izterjevalca odvzela avto ali pa odnesla vrtnega palčka izpred hiše …

Tue, 27.09.2011

Kje so veseli slovenski filmi?

Filed under: Pisarije — BigWhale @ 09:32:12

Nekaj dni nazaj sem Viba filmu povečal promet iz prodaje za kakšnih 100%. Kupil sem DVD filma Sreča na vrvici in tako izpolnil njihov letni plan. Ob plačevanju slabih trinajstih evrov sem se počutil kot en idiot, ker so mi ljudje že pred tem rekli, “Ej, to maš kr na YouTube-u”. Jaz, poštenjak in nekdo, ki spoštuje avtorske pravice, pa imam doma račun za nakup Sreče na vrvici. Jebenih trinajst evrov, za trideset let star film, ki se je že nevem kolikokrat vrtel po televiziji. Verjetno spet plačujem za slovenskost, tako kot pri krompirju in perutnini, ker je slovensko itak boljše od kitajskega ali pa španskega, kaj šele ameriškega.

Film sem kupil predvsem zaradi Jakoba, ki je nekaj časa nazaj izrazil željo, da bi ga gledal. Film sta si tako Jakob, kot Ema potem tudi ogledala. Emi je bil všeč, jasno, velik črn pes, ki je skoraj tak kot naša bivša Onyx, samo malo večji, Jakob me je pa ob prvi priliki vprašal, “Ati, zakaj se film tako čudno in žalostno konča?” … ???

A se res? In potem sem razmislil, jebemti! Pa ta film se res grozno konča! Matic, mali pankrt (al sirota brez očeta, nevem točno), že tako stigmatiziran v tistih časih, kateremu edino veselje je bil hišni ljubljenec, ki mu ga na koncu filma odvzamejo. Film se zaključi s prizorom hlipajočega Matica in z njegovimi prijatelji in srečo na vrvici kako v počasnem posnetku tečejo nekam v neznano (tako se spomnim). In z jebenim tjaradidam dam v ozadju.

Po tehtnem razmisleku, premisleku, čohanju po glavi in iskanju odgovora sem Jakobu rekel, “Film ima tak čuden konec, ker je to pač slovenski film.” In nevem, če sem se kaj dosti zmotil. Bolj kot sem tuhtal, bolj se nisem mogel spomniti slovenskega filma, ki ne bi bil tako zadrgnjeno cankarjevski in bi se na koncu srečno končal. Hollywoodsko! Brskal sem po spominu in si našteval slovenske filme, je kje kak, ki se ne konča z “tak konc ima, ki ti da misliti!”?? Ne se spomnim kako se je končal film Vesna, ki tudi velja za enega izmed boljših slovenskih filmov. Tudi za Ne joči, peter se ne spomnil natančnega konca. Tema dvema dam potencialno možnost za srečen, skoraj holivudksi konec. Kekec? So se tam stvari srečno končale? Spomnim se, da je Mojca spregledala, to je pa tudi vse.

Enkrat bi rad en tak normalen slovenski film ob katerem se lahko sprostiš in v katerem ne bo polno debilizmov prežetih s trenutnim socialnim stanjem glavnega lika in frustriranjem nad tem, kako težko je napolniti lačne želodčke drobcenih otročičkov, ki stradajo iz dneva v dan in vse kar imajo od življenja sta jebena kava in polenta. Problematika življenja in fikcija na filmu se lahko v filmu tudi razhajata. Res se lahko!

Če mi kdo našteje kak resnično gledljiv film, bom srčno vesel. Ne, nisem poznavalec slovenskega filma in verjetno sem kak tak film že gledal in ga poznam, ampak ta trenutek … se ga ne spomnim. Če bo tak film primeren tudi za šestletnico in sedemletnika, pa še toliko bolje!

Next Page »

Powered by WordPress